Jesenski utrinki na spomladansko romanje Župnije Selnica ob Dravi v večno mesto Rim, Vatikan in Assisi (od 24. do 27. aprila 2023)

Odpovedano spomladansko romanje za leto 2020, zaradi izbruha covida 19, je pot v Rim, Vatikan in Assisi letos aprila lepo uspela. Vsi ki smo se udeležili romanja, se lahko za uspešne priprave in nato tudi uspešno izvedbo romanja, zahvalimo krasnemu strokovnemu vodenju predstavnici Aritoursa Dominiki Trepel Koritnik ter duhovnemu vodenju dr. Jožefu Urbaniču.

1. DAN

   24. 4. 2023, je avtobus s selniškimi romarji ob 3,30 h odpeljal proti Mariboru, kjer je pobral še nekaj nas pridruženih romarjev, ter nato še enako v Bistrici, Celju in Ljubljani. Zgodnje jutranje ure so bile namenjene za počitek, spoznavanje z drugimi romarji, občudovanje pokrajine, skozi katero  smo potovali. Najbrž je vsak potnik avtobusa šel na romanje s kakšnim namenom, s skrito željo, prošnjo ali pa je romanje bilo darilo sorodnikov. Pot nas je vodila po Italiji mimo Benetk, Firenc in v popoldanskih urah smo prispeli v mesto Rim. Naš prvi obisk je bil namenjen Kalistovim katakombam  na Via Appia Antica. Ime imajo po papežu in mučencu sv. Kalistu I. (155 -222), ki je upravljal te  katakombe preden je bil izvoljen za papeža. Rad bi spomnil na besede Janeza Boska: »Spomin na pokojnika je pri vseh sodobnih in starodavnih ljudstvih, civiliziranih in barbarih, vedno veljal za nekaj svetega... Spoštovanje in skrb za pokojnika je izhajala iz prepričanja, da je telo krhka posoda človeške duše… in da mora telo nekoč spet vstati in se združiti z dušo.« V prvih 3 stoletjih so kristjani v Rimu zaradi preganjanja svoje umrle morali pokopavati zunaj mesta pa tudi globoko pod zemljo. Katakombe so tako bila podzemeljska pokopališča prvih kristjanov z grobovi v stenah ali tleh. Na grobovih mučencev in svetih mož so se nato zbirali. Zato so te svete kraje povečali, zgradili podzemne dvorane, da so tu lahko molili in obhajali bogoslužje.

   Pred stavbo katakomb nas je sprejel bivši salezijanski inšpektor g. Lojze Dobravec, vodja te ustanove. Po razlagi o nastanku, obsežnosti, uporabljanih simbolih nas je sam osebno popeljal po katakombah z več kot 20 km podzemnih ozkih hodnikov. V Kalistovih katakombah počivajo posmrtni ostanki številnih papežev in številnih mučencev. Ustavili smo se ob pomembnejših grobovih papežev in mučencev. Obiskali smo tudi grob mlade mučenke Cecilije. Njen gob je poleg grobnice papežev, kar pomeni, da je že za časa življenja in po mučeništvu za vero bila zelo spoštovana. Še ko je umirala je izpovedovala svojo vero v Presveto Trojico, še mrtva je kazala 3 iztegnjene prste.  Je zavetnica glasbe. Videli smo tudi obilo simbolov preganjanih kristjanov, po katerih so se med sabo prepoznali. Po ogledu katakomb smo na površju obhajali še sv. mašo.

   Bližal se je že večer, vendar smo še pravočasno prišli do Bazilike sv. Pavla zunaj obzidja. Na tem kraju je apostol Pavel pretrpel mučeništvo. Obglavljen je bil z mečem. Baziliko je začel graditi že cesar Konstantin, končal pa cesar Valentinijan okrog leta 370. Bazilika je močno pogorela 16. 7. 1823. Sedaj obnovljena veličastna bazilika je vredna obiska. Že od daleč so zunaj na fasadi vidni mozaiki v zlati barvi. Pred baziliko je sredi vrta velik kip sv. Pavla z izvlečenim mečem. Ko vstopiš v petladijsko baziliko te prevzame veličastnost prostora. Pogled ti obstane na stropu, ki je okrašen z belimi in zlatimi barvami, ob straneh ladje stoji neskončna vrsta stebrov. Pod glavnim oltarjem so relikvije sv. Pavla. Občudujemo mozaike papežev v obliki medaljonov, vse od sv. Petra do sedanjega papeža Frančiška, ki je osvetljen. Spredaj v apsidi bazilike mozaik, ki je ves v zlatu, prikazuje Jezusa z apostoli Petrom, Pavlom, Andrejem ter evangelistom Luko.

   Po končanem obisku bazilike smo romarji (saj smo bili v Rimu) po dobri uri vožnje končno prispeli do kraja našega počitka in bivanja, hotela Francalancia Country Resort. Hotel v podeželskem slogu stoji na majhnem griču na obrobju Rima. Kmalu je bila večerja in nato prijeten spanec po napornem dnevu.

2. DAN

   A) Po zgodnjem zajtrku sta nas šoferja zapeljala na trg pred Baziliko Marije Snežne ali Velike, je tudi papeška nadbazilika, ki ima za vse slovanske narode poseben pomen. Na trgu pred cerkvijo stoji steber miru, na vrhu je Devica z otrokom. Kot nam je povedala vodička Dominika, je bil ta dan namenjen ogledom najpomembnejših rimskih znamenitosti. Bili smo prvi obiskovalci cerkve. Zaradi varnosti smo vsi morali iti skozi šotor, kjer so nas rentgensko pregledali, da ne bi imel kdo kje skrito orožje.  Odvzeli so ti tudi škarjice ali majhen nožek, pa po ogledi potem vrnili.

   Bazilika je ena največjih Marijinih cerkva. Od zunaj je mogočen portal z najvišjim zvonikom v Rimu ( 75 metrov). Cerkev ima tri ladje in nekaj stranskih kapel, ena bolj znanih je Sikstinska kapela. Po izročilu sta imela patricij Janez, lastnik griča Eskvilin in papež Liberij istočasno nočno videnje. Oba sta dobila naročilo, naj se zgradi cerkev posvečeno Mariji, tam kjer bo zjutraj 5. avgusta 352 ležal sneg. Beli sneg sredi vročega avgusta naj bi bil simbol Marijine brezmadežne čistosti.

   Najprej smo si ogledali glavno ladjo bazilike. Raven strop je okrašen z zlatom. Ob straneh so beli stebri z jonskimi kapiteli, nad njimi so okna in med njimi freske ter mozaiki s prikazom zgodb iz Stare Zaveze. Nad glavnim oltarjem je slavolok. V kripti glavnega oltarja hranijo zlate jaslice. Za glavnim oltarjem v apsidi so prav tako mogočni mozaiki; prikazujejo zgodbe iz Marijinega življenja in Kronanje Device Marije; Marija sedi na prestolu poleg Odrešenika, ki jo krona. Mozaiki so iz 5. stoletja in narejeni tudi pod vplivom bizantinske  umetnosti. Ustavili smo se ob grobu Berninija, ki je tu pokopan in tu je pokopan tudi sv. Hieronim, prevajalec Biblije v latinski jezik. Nato smo bili povabljeni v slovansko kapelo k sveti maši. Tu v cerkvi Marije Snežne je za Božič 867. leta papež Hadrijan II. (14. 12. 867 – 13. 12. 872) s častmi sprejel solunska brata Cirila in Metoda ter slovesno potrdil bogoslužne knjige v slovanskem jeziku. Tako je postal slovanski jezik 4. liturgični jezik (do takrat samo hebrejščina, grščina in latinščina). Sveta brata sta takrat v Rim prinesla ostanke mučenca in papeža sv. Klemna s Krima. Metod je v Rimu bil posvečen tudi v škofa. »Žitje Konstantina o tem dogodku poročajo, da je papež sprejel slovanske knjige, jih posvetil in položil na oltar v cerkvi svete Marije in peli so nad njimi sveto liturgijo.«

   B) Zapustili smo veličastno Marijino cerkev in po kratkem sprehodu prišli do Bazilike v Lateranu, uradno Nadbazilika Presvetega Odrešenika in svetega Janeza Krstnika ter Evangelista v Lateranu, tudi rimska stolnica, saj je tu sedež rimskega škofa in papeža. Na prostoru današnje bazilike je stala palača družine Lateran. Po Milanskem ediktu je cesar Konstantin palačo podaril rimskemu škofu. Papež Silvester I. je leta 324 blagoslovi in posvetil nadbaziliko in sosednjo lateransko palačo.  Lateranska cerkev je postala mati in voditeljica vseh cerkva v mestu in svetu, pozneje je bila še 2 krat posvečena; prvič Janezu Krstniku in drugič Janezu Evangelistu. Glavni zaščitnik je še vedno Kristus Odrešenik. Glavno pročelje ima atrij in na skrajni levi hrani kip Konstantina. Na vrhu pročelja so kipi iz marmorja; Kristus s križem ter škofi vzhodne in zahodne cerkve. Prva bazilika (Konstantinova) je bila zaradi svojega sijaja in pomembnosti znana kot Basilica Aurea. Zlata bazilika je postala zaradi pomembnih donacij cesarjev in papežev. Leta 410 so jo oplenili Vizigoti, leta 455 pa še Vandali in odnesli vse zaklade. Obnovil jo je papež Hadrijan I., nakar jo je prizadel leta 897 potres. Leta 1308 in 1360 je zgorela. Papeži so takrat bili v Avignonu v Franciji. Baziliko so spet obnovili pa tudi večkrat renovirali ter preurejali, ima 5 ladij. Med drugo svetovno vojno je Lateran nudil Judom in drugim beguncem varno zatočišče pred fašisti in nacisti.

   Mogočnost in veličastnost doživiš ko vstopiš v glavno ladjo; dolga je 140 in široka 65 m. Na tleh je lep marmor s figurami, strop je pozlačen. Ob straneh so mogočni stebri, v velikih nišah stoji 12 kipov, apostolov  naravne velikosti. Na mesto Juda Iškarijota je apostol Pavel. Avtorji so različni kiparji, narejeni so bili od leta 1704 do 1718. Spredaj je prečna ladja, na sredi glavni oltar, nad njim ciborij iz 14. stoletja, nad ciborijem sta manjši postavi sv. Petra in Pavla. Za glavnim oltarjem v polkrožni apsidi je papežev prestol in lep, velik mozaik. Prikazuje na sredini drevo – križ, na vrhu je v podobi goloba Sv. Duh nad njim Jezus Odrešenik. Levo so Devica Marija, nato kleči papež Nikolaj IV., sv. Frančišek, nato še apostola Peter in Pavel. Na desni so najprej Janez Krstnik, nato sv. Anton, sv. Janez Evangelist in apostol Andrej. V južni prečni ladji je lepa freska Jezusovega vnebohoda, na drugi strani so mogočne orgle. V baziliki je še več kapel, ena je bila namenjena molitvi pred izpostavljenim Najsvetejšim.

   Ogledali smo si še krstilnico in prisostvovali slovesnemu krstu večjemu številu krščencev, se vrnili mimo Lateranskega  obeliska ter poslušali razlago o svetih stopnicah, si jih ogledali ter srečali birmance iz Slovenije.

  Po ogledu obeh bazilik in svetih stopnic smo romarji bili prosti za opoldansko malico in kavico. Morali smo se sami znajti. Mnogim se je prilegel požirek dobre kave ali kaj drugega. Tako je počivala in gasila opoldansko žejo ena od skupin v večnem mestu Rim.  

   C) Antični Rim

   Na poti k antičnemu Rimu smo se še prej ustavili v Baziliki Svetega Petra v Vezeh, kjer na glavnem oltarju hranijo relikvijo verig, v katere je bil vklenjen apostol Peter. Ogledali smo si notranjost cerkve in občudovali mojstrovino kiparstva, Michelangelov kip Mojzesa. Na glavi z dvema rogovoma, čudovit obraz, dolga mehko valovita brada, v desni roki tabla zapovedi, sedeč položaj v pozi princa.

   Nadaljevali smo pot k ostankom starega Rima. Najprej smo šli mimo impozantnega koloseja, amfiteatra, ki je lahko sprejel 50 000 do 80 000 gledalcev. Uporabljal se je za gladiatorske boje in druge javne predstave okoli 500 let. Veliko kristjanov je bilo tu zaprtih in umrlo mučeniške smrti.

   Sprehodili smo se po ulici Fori imperiali – trg vladarjev, šli mimo ruševin, ostankov nekdanjih rimskih templjev, cesarskih stavb, kipov cesarja Nerve, Avgusta, Julija Cezarja, šli mimo spomenika Oltar domovine Victorja Emanuela II., se povzpeli na Kapitolski grič, se malo odpočili blizu kipa Marka Avrelija na konju ter nato od zgoraj navzdol opazovali in občudovali ohranjene ostanke nekdaj veličastnega Rima. Forum, oz. trg je bil stoletja središče vsakdanjega življenja v Rimu. Nahaja se v majhni dolini med hriboma Kapitol in Palatin ter Kolosejem. Po sredini se vije Via Sacra; sveta ulica, ki so jo rimski cesarji uporabljali za parade, triumfe in pogrebe. Sedaj je z obeh strani obdana z ruševinami starodavnih znamenitosti. Naj omenim morda le tri večje ostanke: Slavolok Septimija Severa, ostanki Saturnovega templja z osmimi stebri in jonskimi kapiteli ter  Konstantinov Slavolok – pri koloseju.

S Kapitola smo se spustili proti Forumu, šli mimo Mamertinskih zaporov, kjer sta bila zaprta apostola Peter in Pavel. Šli ponovno mimo koloseja, nato Konstantinovega Slavoloka in počakali avtobus ob stadionu Circus Maximus. Največji stadion z 250.000 sedeži je bil namenjen rimskim obiskovalcem konjskih dirk. Prirejali so tudi  dirke s kočijami, atletske igre, druge igre in recitale, ali lov na zveri in gladiatorske boje.

   Po napornem in zelo toplem dnevu polni vtisov smo v avtobusu opravili še molitve in veselo pričakovali večerjo. Še prej smo bili pred hotelom postreženi s sladko potico in jo z veseljem zaužili.

3. DAN

   A) Dopoldan je bil namenjen srečanju s papežem. Udeležimo se sredine avdience pri Svetem očetu v Vatikanu. Spet nas strogo pregledajo pred vstopom v prireditveni prostor, ki je na Trgu sv. Petra.  Gremo skozi Berninijeve kolonade; štiri vrste stebrov z obeh strani obdajajo Trg sv. Petra v obliki elipse in naredijo prostor veličasten. Odpre se nam pogled na mogočno Baziliko sv. Petra. Od daleč kolonade dajejo vtis dveh rok, ki segata iz cerkve in objemata čakajočo množico. Zasedli smo proste sedeže. Vsak je želel priti čim bližje baziliki. Avdienca je bila napovedan za 9 h. Kmalu smo opazili papeža Frančiška, ki se je s papamobilom vozil med romarji, jih pozdravljal in se tudi rokoval. Peljal se je tudi blizu naše skupine. Nato je nagovoril vse romarje, ki smo se uspeli zbrati do takrat na trgu. Večje skupine se najprej predstavijo, nato jim papež odgovarja, oz. jih posebej nagovori. Med njimi je tudi večja skupina hrvaške vojske. Spregovoril je tudi o zlu vojne in nujno potrebnem miru.

   Po avdienci in srečanju s papežem Frančiškom smo bili povabljeni v nemški Tevtonik, ki je levo od bazilike ter ob Dvorani za avdience Pavla VI. Sprejme nas duhovnik doktorand na papeški univerzi g. Luka Rajh, rojen v  Razkrižju. Je bivši gojenec dr. Jožefa Urbaniča. Tudi dr. Jožef Urbanič je za časa študija bival v Teutoniku. Skozi visoki zid vstopimo na pokopališče Tevtonika, saj se v cerkev pride le skozi pokopališče, namenjeno nemško govorečim. Cerkev je posvečena milostni, oz. sočutni Božji Materi;  (Sancta Maria Pietatis in Coemeterio Teutonicorum). Ob dr. Jožefu Urbaniču sta somaševala še g. Luka Rajh in pater iz Bosne in Hercegovine. Leta 796 ali 799 je Karel Veliki z dovoljenjem papeža Leona III . na tem mestu ustanovil Schola Francorum in hospic za romarje, namenjen prebivalcem njegovega cesarstva; današnji Tevtonik.

   Gospod Luka Rajh nas je po sv. maši v dveh skupinah pripeljal neposredno v Baziliko svetega Petra v Vatikanu in nam prihranil precej časa stati zunaj v vrsti. Bazilika ima le eno veliko ladjo s stranskimi kapelami. Vodička Dominika nas je popeljala najprej na desno pred kapelo z Michelangelovim kipom Pietà. Kip je nekaj izredno lepega. Marijo je umetnik upodobil kot zelo mlado mamo. Leta 1972 je bil kip poškodovan. Obnovljen kip je sedaj zaščiten in stoji za neprebojnim steklom, kar ne omogoča dobre fotografije. Šli smo tudi mimo groba sv. Janeza Pavela II. Sarkofag s svetim papežem so dali v kapelo sv. Sebastijana, ki je blizu Michelangelove Pietà. Michelangelova je tudi ogromna, veličastna in cenjeno kupola.  Od tal do vrha je visoka 120 m. Kot skupina občudujemo umetnine za umetnino, se pomikamo mimo kapel proti glavnemu oltarju, sedežu sv. Petra, ki je delo Berninija. Baldahin nosijo štirje veličastni spiralasti stebri. Pod oltarjem naj bi bil grob sv. Petra. Po stopnicah smo se spustili in obiskali vatikanske grobnice, kjer pa je bilo prepovedano fotografiranje. V tihoti smo šli mimo grobov mnogih papežev tudi nedavno umrlega Benedikta XVI. Po obisku Bazilike svetega Petra smo imeli nekaj prostega časa za malico in opoldanski počitek. Zaradi množice ni bilo lahko najti lep in miren kotiček.

   B) Popoldan je bil namenjen za nadaljevanje ogledov znamenitosti Rima. Za kratek čas nas je obiskal salezijanec dr. Franček Maršič, ki je upravitelj Slovenika, slovenskega doma v Rimu in povabil, da naslednjič prespimo v Sloveniku.

Pot nas je najprej vodila mimo Angelskega gradu preko reke Tibere do enega najlepših trgov s tremi vodnjaki: Trg Navona. Je na mestu nekdanjega Domicijanovega stadiona. Prvi vodnjak se imenuje Neptunov, kjer se mogočni Neptun (starorimski bog voda) bori s hobotnico. Glavni vodnjak na sredini trga z obeliskom se imenuje Fontana štirih rek; (Donava, Ganges, Nil in Rio de la Plata), avtor je Bernini. Poleg je cerkev sv. Neže. Tretji vodnjak na jugu je Mavrov  (Fontana del Moro)  z bazenom in štirimi Tritoni (moški z ribjim repom) ter kipom Mavra na sredini, ki se bori z delfinom.

   Nadaljujemo pot mimo Panteona, najbolje ohranjene zgradbe antičnega Rima, sedaj cerkev, posvečena  Mariji in mučencem. Za ogled ni bilo dovolj časa. Dolge vrste turistov je pred stavbo čakalo na ogled. Na naši poti obiščemo še Cerkev Svetega Ignacija Loyolskega v Rimu z lepo poslikanim stropom. Tu je tudi grob sv. Alojzija Gonzage, mladega svetnika. Kmalu smo pri najbolj znanem in obiskanem vodnjaku v Rimu: Fontana di Trevi, imenovan po trgu Trevi. Tu je prava gneča in izredno veliko število obiskovalcev. Vodnjak Trevi (stičišče treh poti – tre vie) je res impozanten in eden največjih v Rimu; širok 49 in visok 26 metrov. Vsak se sam poskuša prebiti v ospredje in si ogledati fontano od blizu, pa tudi narediti fotografijo za spomin. Po določenem času se naša skupina zbere in si za ta dan ogleda še zadnjo znamenitost Rima: Španske stopnice. 135 stopnic se vzpenja po strmem pobočju do cerkve posvečene Sveti Trojici (Trinità dei Monti) na vrhu. Nekateri smo se povzpeli do vrha stopnic, ki so lepo okrašene s cvetočimi cvetlicami in v  cerkvi zmolili kratko molitev. Ob vznožju stopnic je lep vodnjak imenovan Vodnjak dolgega čolna, delo Berninija. Naredimo zadnje fotografije ob lepi fontani, se poslovimo od večnega mesta in že nas avtobus zapelje proti naši podeželski rezidenci. Sledi zadnja večerja v hotelu. Najprej nas bogato postrežejo z narezkom, nato pa še z več vrstami pic.

4. DAN 

   A) Zjutraj po zajtrku se poslovimo od Rima in sledi vožnja v Assisi, rojstni kraj svetega Frančiška in svete Klare, redovnih ustanoviteljev. Vožnja kljub avtocestni povezavi je trajala kar nekaj časa. Občudujemo pokrajino  v jutranjih urah. Ob 9, 25 h smo prispeli v Assisi. Naš prvi obisk je bil namenjen Baziliki svete Klare. Cerkev je iz 13. stoletja z zanimivimi stranskimi loki, oporniki. V kapeli je originalno razpelo svetega Damijana. Pred tem križem je med molitvijo Frančišek prejel Jezusovo prošnjo, naj popravi njegovo hišo. »Francesco, pojdi in popravi mojo hišo, ki je, kot vidiš, v ruševinah« Križ je tako ikona, frančiškovim sledilcem govori o njihovem poslanstvu. Obiskali smo grobnico sv. Klare v kripti. Si ogledali v muzeju razstavljene obleke, brevir, pas, obuvala sv. Frančiška in sv. Klare.

   B) Pot nas je dalje vodila v cerkev Marije Velike v Assisiju, kjer je grob Karla Acutisa. 10. oktobra 2020 je bil razglašen za blaženega. Cerkev je bila polna mladine. Karlo je mladim svetal zgled vere in ljubezni do evharistije. Bil je računalniški genij, in je dejal, da noče iti v vice, ampak neposredno v nebesa. Neizmerno rad je imel sveto obhajilo. Ta cerkev ima tudi drugo ime (Svetišče slačenja- Santuario della Spogliazione). Frančišek se pred škofom in očetom sleče in denar ter obleko vrne očetu. Škof, presunjen od tolikšnega poguma, objame Frančiška in ga pokrije s svojim plaščem. Prispodoba golemu Kristusu na križu.

   C) Nadaljevali smo pot proti Baziliki svetega Frančiška Asiškega, ki je višje na hribu, zraven je tudi samostan (Sacro Convento). Zbrali smo se na trgu pred baziliko, ki ima dve cerkvi; zgornjo in spodnjo. Tu je bilo prepovedano fotografiranje. Spodnja cerkev (Basilica Inferiore) je starejša, zgrajena je bila v romanskem slogu leta 1228. Slabše osvetljena odraža Frančiškov etos, skromnost. Romarji smo poslušali razlago lokalne vodičke in občudovali starodavne freske, med katerimi mnoge prikazujejo Frančiška, njegov način življenja in življenje njegovih učencev. V kripti pod glavno ladjo spodnje cerkve se nahaja svetnikov grob. Zgornja cerkev (Basilica Superiore) je bila zgrajena pozneje in je v gotskem slogu. Njena notranjosti je kontrast spodnji cerkvi; je barvita, veličastna in zračna. Ima visok strop in lepe vitraže iz 13. stoletja. Avtorji lepih fresk v obeh cerkvah so znani umetniki: Giotto, Simeone Martini, Giunto, Pisano in drugi.

  Sledila je sv. maša v samostanski kapeli brata Leona. Pri maši je sodelovala mlada družina Gorenšek s Svetega Duha, ki se nam je pridružila v Assisiju. Po maši smo imeli opoldanski počitek, porabljen po lastni želji. Nekateri smo si privoščili dobro kavo, ki smo jo pili kar na urejeni ograji pred majhnim bifejem. Mesto Assisi je starodavno, leži na strmem pobočju in ima temu primerne ozke ulice. Na trgu pred Baziliko sv. Frančiška smo naredili tudi skupinsko fotografijo.

   D) Avtobus nas je odpeljal še do zadnje točke našega romanja, Baziliko svete Marije Angelske v Assisiju na ravnini pred gričem Assisija. Bazilika je bila zgrajena med letoma 1569 in 1679, obdaja majhno prvo cerkev Porcijunkulo iz 9. stoletja, najsvetejši prostor za frančiškane. Tu je mladi Frančišek Asiški začel živeti svojo poklicanost, se odpovedal svetu in začel frančiškansko gibanje. V notranjosti te velike cerkve je ohranjena cerkev Porcijunkula in celica-kapela, kjer je Frančišek umrl 3. oktobra 1226. Naredimo še sprehod skozi rožni vrt, kjer se je zgodil čudež z vrtnicami, ter drugih prostorov ob baziliki. Vrnemo se k avtobusu, zaužijemo dobrote, ki so nam še ostale v avtobusu in se odžejamo tudi s pijačo, ki nam jo je pripravil g. Franc Pečnik, selniški župnik. Hvala mu. Poslovimo se od Assisija. Sledila je hitra vožnja proti Sloveniji in domu.

   Za konec bi rad izrazil hvaležnost za izredno lepo in tudi duhovno bogato romanje. Bilo je obilje kulturno umetniškega doživljanja ter pravšnja mera duhovnega; petja, molitve, sv. evharistije. Nobenega pretiravanja. Tudi vsi smo bili veseli, da smo se romarji lepo ujeli. Bogu smo hvaležni, da se nobenemu ni nič zgodilo, da se v gnečah ni noben izgubil. Res iskrena hvala vsem romarjem in organizatorjem romanja in g. župniku za dobro popotnico!

Štefan Škafar