Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsako dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal. (Janez Janež)

ROKE

Drugi dan romanja z družinami v Assisiju mi je zaradi obilice dežja zalilo šotor in sem noč »prespal« na sedežih v kombiju. Konkretna simbolika.

Isto noč, neposredno po podivjanih poplavah pri nas v Savinjski dolini, mnogi niso mogli prespati v svoji postelji, saj jim je poplavilo spalnico in ostale bivalne prostore. Priznati moram, da sem se zaradi oddaljenosti od sokrajanov v Nazarjah čutil precej nemočnega in vse, kar je tisti trenutek ostalo, je bila naša molitev na grobu sv. Frančiška za vse, ki so jih prizadele poplave.

Ob vrnitvi je mladenič, domačin, ki je aktivno udeležen pri čiščenju, rekel: »Če bi Bog zares bil, ali bi se to zgodilo?« Vsekakor nisem šel z njim v polemiko, še manj v »opravičevanje« Boga, saj je vprašanje bolj odražalo mladeničevo stisko in bolečino. Ob tem so se pojavljala tudi druge vrste vprašanja: »Kaj smo naredili, da nas je Bog tako »štrafal«?« Pa nas je res »štrafal«? Ali ni mogoče to malce »pravljično« dojemanje Boga, kot velikega »šefa«, ki s pritiskom na tipko sproži naravno katastrofo? Mogoče je bilo še najbolj na mestu vprašanje: »Kje je tukaj Bog?«

Ko smo se lahko ponovno zbrali k nedeljski maši, nam je evangelij morda podal najboljši odgovor. V zgodbo se ni bilo treba kaj posebej vživljati, saj se je zdel vihar, ki je zajel učence v čolnu, v bistvu malenkosten ob pravkar prestanih poplavah. Toda učenci niso ostali sami. Jezus je prišel k njim in slednjič podal roko utapljajočemu se Petru. Kje torej se je sredi našega poplavnega kaosa znašel Jezus? H komu se je iztegnila njegova roka in ga potegnila iz vode? Najbolj konkretno po rokah, ki so mnoge potegnile neposredno iz vode. Roke, ki so reševale. Roke, ki so sprejele in objele tiste, ki so ostali brez doma. Roke, ki so prinesle pitno vodo, hrano in oblačila. Roke, ki so držale lopato ali visokotlačni čistilec, upravljale bager ali pomivale s krpo. Roke, ki so … Roke dobrih in srčnih ljudi. Roke neštetih prostovoljcev, gasilcev, vojakov, policistov, pripadnikov Civilne zaščite, Karitas in Rdečega križa, skavtov in tabornikov … Vse te roke so poplavljene »vlekle« iz njihove stiske – in mnoge jih še vedno. Mogoče v tej perspektivi vprašanje »Kje je tukaj Bog?« dobi konkreten odgovor: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli« (Mt 25,35-36), poplavilo me je in ste me rešili ter prišli na pomoč.

Vode so odtekle. Uničene ceste in mostove popravljajo in gradijo. Mulj in naplavljeno svinjarijo še vedno čistijo in odvažajo. Razvlažilniki, nabrani od vsepovsod, sušijo domove, delavnice in poslovne prostore. Pri nas v Nazarjah ni odprta še nobena trgovina. Tudi bencinski servis še ne dela. Obratuje le pošta. Odprli so tudi gostilno. »Da se začnemo vračati proti normalnemu življenju,« pravi lastnica. Tovarne, ki dajejo službo mnogim v Savinjski dolini, skušajo ponovno zagnati. Sicer bo lahko sledila še hujša »poplava« … Naši »komandosi« – prostovoljni gasilci so preteklo nedeljo imeli prvi prosti dan pa šestnajstih dneh izrednega garanja!

Ko bodo odstranili ves mulj in svinjarijo, ko bodo ugasnili razvlažilnike in bo utihnil hrup visokotlačnih čistilcev in bagrov, ko bodo vojaki utrdili zadnjo cesto in gasilci parkirali tovornjake s cisternami, bo …? Ko se bo življenje vrnilo v »normalo«, se bodo k poplavljenim še stegovale roke, ki bodo dajale fizično, materialno in finančno pomoč? Ko se bodo zunanje okoliščine umirile in bodo na plano prišle vse do tedaj zadrževane in potlačene notranje stiske, bolečine in strahovi – bodo tam še »roke«, ki bodo pripravljene sprejeti in prisluhniti?

P. Andraž Arko

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu