Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsako dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal. (Janez Janež)

Kadar pridrvi nad vas ujma

Pridiga škofa Jurija Bizjaka na praznik Marijinega vnebovzetja: Kadar pridrvi nad vas ujma

Kadar pridrvi nad nas naravna ujma, je navadno naše prvo vprašanje: Zakaj? Kaj smo zagrešili in kaj smo naredili narobe, da nas je zadela takšna kazen, da je nad nas prišlo to grozovito razdejanje in ta strahovita poguba? Kakšen je naš Bog, ki takšne udarce zadaja ali pa jih vsaj dopušča? Kje je v takšnem slučaju njegova pravičnost in kje je njegovo usmiljenje? Vprašanja so huda in težka in vredna, da vanje zavrtamo in poskušamo najti ustrezne odgovore.

Ko govorimo o naravnih ujmah, se moramo najprej spomniti na pregovor: »Bog odpušča vedno, človek včasih, mati narava nikoli!« Pregovor vzbuja v nas hudo vprašanje, na katerega v današnjih časih bolj kakor nekdaj, zelo težko odgovarjamo: Kdaj v zgodovini je človeštvo tako z lahkoto in na toliko področjih tako grozovito delalo proti naravi, kakor to ravnodušno počne naša civilizacija? Od iztrebljanja še ne rojenih otrok do ugašanja življenja starcem, od krotovičenja moža in žene do maličenja družine, od človeških poskusnih zajcev do vsesplošnega in brezobzirnega uničevanja celotne narave? Seznam je skoraj brezkončen … In ob tem seveda pozabljamo, da mati narava ne odpušča nikoli! In lahko dodamo: Ne odpušča nikoli ne samo na gmotnem, ampak tudi na duhovnem področju!

Naše drugo vprašanje se tiče pravičnosti: Sami sebe imamo razdeljene na dobre in hudobne, na pravične in krivične, in povsem razumno se nam zdi, da mati narava udari po tistih, ki jih imamo za krivične, in se čudimo, da udari tudi po nas, ki smo dobri in pravični? Ko pa se je neki mladenič obrnil na Gospoda z nazivom »dobri učenik«, mu je Jezus odgovoril: »Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen Boga samega!« (Mr 10,17-18). Pravični farizej in grešni cestninar sta šla v tempelj molit in cestninar je odšel opravičen na svoj dom, farizej pa ne! (Lk 18,9-14). Kralj Salomon pravi: »Kajti sedemkrat pade pravični in spet vstane, krivični pa se spotikajo v hudobijo« (Prg 24,16). Ne gre samo za vprašanje, kaj sem naredil, gre tudi za vprašanje, kdo sem! Arabci imajo pregovor: Človek kaznuje dejanja, Alah kaznuje namene!

Sploh pa ni potrebno, da bi naravne ujme jemali in jih pojmovali kot kazen: Lahko jih namreč razumemo tudi kot preprosto preizkušnjo, ki je nebeškemu Očetu nihče nima pravice odrekati! Kot nekaj nujnega sprejemamo preizkušnje že na tem svetu in za ta svet: Preizkušnja je gonilna sila vsakega napredka na slehernem področju našega delovanja in udejstvovanja. Kako bi se torej temeljna krepost naše duhovne rasti, to je naša vera, mogla izogniti precepu in preizkušnji? Kralj Salomon nas poučuje: »Kajti kogar Gospod ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu« (Prg 3,12). 

Pismo Hebrejcem dodaja: »Moj sin, ne preziraj strahovanja Gospodovega in ne omaguj, kadar te kara: kogar namreč Gospod ljubi, ga strahuje in tepe vsakega sina, ki ga sprejme« (Heb 12,5-6). Apostol Peter piše: »Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo in slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus« (1 Pt 1,6-7). In Knjiga razodetja: »Karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni!« (Raz 3,19). 

Ujme nas pretresajo in nas spravljajo v hude stiske, nam povzročajo veliko duševno trpljenje in pekoče duhovne rane. Kakšno je zdravilo? Najboljši duševni zdravnik je Gospod. Na poti proti obljubljeni deželi je Gospod govoril Mojzesu: »Jaz, Gospod, sem tvoj zdravnik!« (2 Mz 15,26). Gospod najbolj natančno ve, katere grenčice nas ozdravljajo. Drugi naš najboljši zdravnik je nadangel Rafael. Njegovo ime pomeni »Gospod ozdravlja«. Nadangel Rafael je staremu Tobiju razložil svoje poslanstvo: »Gospod me je zdaj poslal, da te ozdravim in tvojo snaho Saro rešim hudega duha. Jaz sem namreč angel Rafael, eden izmed sedmih, ki stojimo pred Gospodom« (Tob 12,14-15).

Najbolj oprijemljiv pa je apostol Jakob, ki nam daje preprosto navodilo: »Če kdo med vami trpi, naj moli!« (Jak 5,13). In psalmist zelo podobno: »Kliči me na dan stiske, rešil te bom in me boš častil!« (Ps 50,15). Modri Sirah nam zagotavlja: »Molitev siromaka predira oblake, ne umiri se, dokler se ne približa, ne odneha, dokler se Najvišji ne ozre nanj, dokler pravično ne presodi in razsodi« (Sir 35,17-18).

Tudi Mariji Vnebovzeti preizkušnje niso bile prihranjene, tudi nanjo se pogosto nanašajo besede, ki jih o prestolnici Jeruzalem beremo v Žalostinkah: »O vi vsi, ki greste mimo po poti, premislite in poglejte, ali je katera bolečina kakor moja bolečina, ki me je zadela; ko me je Gospod v bridkost pogreznil na dan svoje srdite jeze?« (Žal 1,12). Naša vera vsebuje tudi vero v smisel trpljenja! »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27). »Mi pa oznanjamo Kristusa križanega, Judom pohujšanje, Grkom norost, njim pa, kateri so poklicani, Judom in Grkom, Božjo moč in Božjo modrost« (1 Kor 1,23-24). Devica Marija Strunjanska! Prosi za nas! Kraljica Svetogorska! Prosi za nas! Amen.

Msgr. dr. JurijBizjak
Koprski škof

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu