Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsako dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal. (Janez Janež)

LAŽ Z DOLGIMI NOGAMI

Laž z dolgimi nogami

28.04.2023, 14:30

Že kot majhno punčko so me učili, da lagati ni lepo in da ima laž kratke noge. Toda ko spremljam dogajanje okoli naše polpretekle zgodovine, ko poslušam besede naših levičarjev – bodisi tistih v politiki ali tistih, ki pomembno sooblikujejo druga družbena področja – od kulture in izobraževanja do medijev, imam občutek, da te noge še kar rastejo in rastejo ter da ima resnica kar nekaj težav z dohajanjem.

Zdi se mi, da je na trenutke prav zasopla, da se vsake toliko časa ustavi in gleda laži v hrbet ter se skoraj nekoliko nejeverno čudi, kako je to mogoče, da je nikakor ne uspe ujeti, čeprav je laž tako zelo očitna. Ta občutja se še posebej zgostijo konec aprila, ko je na koledarju praznik »dan upora proti okupatorju«. Tudi letos ni nič drugače. Zopet smo slišali ničkolikokrat izrečeno parolo, da bi, če ne bi bilo Osvobodilne fronte in upora proti okupatorju, na naših tleh danes govorili nemško. Vsakič se čudim, kako je mogoče, da ljudje to verjamejo. Zakaj bi govorili nemško? Znotraj Slovenije praktično ni bilo nemškega prebivalstva, Avstrija kot najbližja nemško govoreča soseda ob koncu vojne ni bila v položaju, da bi se kakorkoli pogajala za kakšen nov košček slovenskega ozemlja. Nobena druga država okoli nas pa ne govori nemško. So se pa lahko Slovenci upravičeno zbali za slovenščino v času tako nostalgično opevane socialistične Jugoslavije, kjer so partijski veljaki slovenščini odtegovali enakopravnost proti srbohrvaščini. Tudi danes se rado izkaže, da se ukrepi, ki niso naklonjeni slovenščini ali pa kažejo vsaj malomaren odnos do nje, sprejemajo prav takrat, ko imamo na oblasti ponosne dediče komunistične partije.


Prav tako se iz leta v leto ponavlja laž o uporu proti okupatorju. Kar nekoliko nelagodno mi je zopet omenjati že tolikokrat povedano zgodovinsko dokazano dejstvo, da že datum spominjanja ni pravi, še bolj pa, da aprila 1941 ni šlo za odločitev o osvobodilnem boju, temveč razglasitev imperialističnega boja komunistične partije proti Veliki Britaniji in Franciji kot nasprotnici Nemčije in njene zaveznice Sovjetske zveze. Ampak očitno je treba resnico ponavljati znova in znova, tako kot znova in znova ponavljajo laž. Tako je treba vedno znova spomniti, da je šlo partizanskemu vodstvu predvsem za revolucijo, ne pa za boj proti okupatorju. Eden od dokazov je gotovo različno ravnanje, ko je šlo za okupatorja in ko je šlo za sonarodnjaka. Ko je Italija kapitulirala, so italijanske vojake mirno pustili domov, prav tako ob koncu vojne nemško vojsko. Hvala Bogu, da je bilo tako, če ne bi bilo nedolžnih žrtev še več. Toda popolnoma drugače so ravnali s Slovenci, ki so se uprli komunistični revoluciji in zlorabi pravice naroda do samoobrambe. Letošnjo jesen se bomo spominjali osemdeset let partizanskega pomora prek šesto pripadnikov vaških straž, junija vsako leto so naše misli pri prek 11.000 izvensodno pomorjenih slovenskih fantov. Oboje je bil zločin, za katerega še danes ni nihče odgovarjal. Še huje – ti, ki opevajo pridobitve komunistične revolucije, ščitijo vse, kar bi razglalilo in obsodilo ravnanja njihovih idolov. Zato uničeni arhivi, zato omejen dostop do arhivskega gradiva, zato takšna skrb za pravovernost pravosodja, šolskih učbenikov in javnih medijev.

Ob dnevih, kot je 27. april, nas radi spomnijo tudi na bogato kulturno življenje partizanov na osvobojenem ozemlju. Članica sedanje vlade je tako ob voščilu za praznik omenila zelo razvejano umetnostno delovanje partizanov. Toda niti besede o kulturnem molku, ki ga je zapovedala partija in ga je akademik dr. Gantar označil kot najbolj absurdno, debilno potezo, kot diktat. »Narodu, ki je stoletja z besedo, s kulturo kljuboval vsem pritiskom germanizacije, italijanizacije, islamizacije prepovedati uporabiti besedo, zamašiti usta, to je zločin, namenjen temu, da narod postane nepismen, nekulturen, saj mu tako lažje vladaš«, je dejal. Dejansko je šlo za to, da je partija, pod pretvezo navidezno pluralne Osvobodilne fronte, ki pa je bila vse kaj drugega, kot pluralen odraz slovenskega naroda, samovoljno odločala kaj je lahko kultura, kdo sme biti kulturnik in komu ta pravica ne pripada. To svojo držo je v polnosti izživljala tudi vsa desetletja po vojni, ko je totalitarno diktirala utrip naroda. In danes, tako se zdi ni nič drugače. Pravico do javnega, družbenega, kulturnega govora bi smeli imeti samo »naši«, vsem drugače mislečim pa bi pravico do javne besede najraje prepovedali. Mimogrede – prej omenjena članica vlade je v svojem tvitu izpostavila tudi volilno pravico za ženske, ob tem pa pozabila omeniti, da te pravice niso mogle udejanjiti vse do leta 1990, do prvih demokratičnih in večstrankarskih volitev. Da je bila volilna pravica samo lep zapis na papirju. Kot še mnogo njihovih papirnatih zavez, ki so imele in še vedno imajo eno samo nalogo – agitprop. Realnost je bila in še vedno je popolnoma drugačna. Na vseh nivojih in v vseh porah družbenega življenja.

Da, laž se še kako drži našega prostora. Ter slepa vera v mitologijo, ki so jo nekoč davno, že pred osemdesetimi leti, zapisali partijski samodržci, njihovi nasledniki pa si je še danes ne upajo spustiti skozi cedilo resnice. Ker še kako dobro čutijo, da bi od nje ostalo bore malo. Toda prav zato, ker tako vztrajajo v laži, moramo tudi mi vztrajati v resnici, pa če smo tega na trenutke še tako naveličani. Ker samo resnica nas bo osvobodila. In nam omogočila, da bomo končno zadihali kot svoboden narod. S polnimi pljuči in z vsemi potenciali, ki jih imamo.

Dr. Helena Jaklitsch

 

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu