Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsako dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal. (Janez Janež)

RAZMIŠLJANJE O VELIKI NOČI...

RAZMIŠLJANJE O VELIKI NOČI

»Blizu je. In težko dostopen Bog. A kjer je nevarnost, raste tudi odrešilno (Friderich Holderlin) … a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti (…) Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,9-10).« Vera ima naravo paradoksa.

»Nekakšna poetična »religija narave« ali pedagoška »religija morale« razsvetljencev morda lahko shaja brez paradoksov, ne pa tudi krščanstvo, vredno tega imena. V jedru krščanstva je skrivnostna zgodba velike noči – »velik paradoks zmage skozi poraz,« zapiše Tomaš Halik.

To izhodišče pa nas vsako leto kliče k novemu razmisleku o tem, kaj meni osebno pomenijo velikonočne skrivnosti. Na temo velike noči smo slišali že vrsto razmišljanj, pridig, prebrali različne knjige, razlage, toda ali je velika noč dejansko postala ključ, ki nam odklepa razumevanje našega življenja in tudi aktualnega položaja Cerkve? V splošnem razumevanju si mnogi pod pojmom »križ« predstavljajo predvsem osebne težave, bolezen, starost in različne preizkušnje v življenju, toda predstava, »da mora tudi v nas, v Cerkvi, naši veri, naših gotovostih marsikaj »odmreti«, biti križano, da bi se odprl prostor za Vstalega, je mnogim od nas kristjanov, bojim se, povsem tuja« (Halik). Ob tem se postavlja ključno vprašanje, namreč, če izpovedujemo velikonočno vero, v katere središču je paradoks zmage skozi absurden poraz, zakaj se potem tako bojimo lastnih porazov – vključno z vidnimi slabostmi krščanstva v današnjem svetu? Ali ni tudi to vendarle pot oziroma izkušnja, preko katere nas nagovarja Bog, podobno kot je nagovarjal Marijo Magdaleno, Tomaža, druge apostole …

Slej ali prej si moramo priznati in sprejeti to, da oblika verovanja, na katero smo se navadili, resnično odmira. Obdobja kriz in obdobja obnove so znamenja, da je krščanstvo nekaj živega, kajti verstvo, ki ne doživlja sprememb, je pravzaprav mrtvo, saj se je odpovedalo ritmu živega dogajanja. Paradoks zmage skozi absurden poraz, torej skrivnost velike noči, pa dobi resnično moč in smisel šele takrat, ko ga na osebni ravni povežemo s svojo življenjsko zgodbo. Ko prebiramo poročila o Kristusovem vstajenju, to ne more biti le eden v vrsti čudežev, ampak je veliko več od tega. Ni dovolj imeti samo nekega mnenja oziroma vedenja, ko poslušamo evangeljske odlomke o tem, kako je Jezus umrl na križu, bil položen v grob in vstal tretji dan. Odločilnega pomena je, da naredimo nekaj z lastnim življenjem: tudi mi moramo iti skozi globoko spremenitev, po Pavlovih besedah »skupaj s Kristusom umreti in vstati od mrtvih«.

Vera v vstajenje zajema pogum, da »vzamemo nase križ«, vera v vstajenje pomeni radikalno odločitev »živeti novo življenje«. Moja osebna velika noč se zgodi takrat, ko skrivnosti velikonočne zgodbe spremenijo moje bivanje tu in sedaj, šele takrat zame postane evangelij, torej beseda, polna življenja, moči, poguma in novega upanja.

Msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu