Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsako dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal. (Janez Janež)

Spolnost, najstniki in glas za družino: zakonca Lajevec

Spolnost, najstniki in glas za družino: zakonca Lajevec

12.03.2023, 16:16

Katarina in Klemen Lajevec sta že vrsto let dejavna pri pripravi mladih parov na zakon. Rada pričujeta o lepotah in sencah zakona, ki občasno padejo nanj in o tem, da se moramo za zakon odločiti. Tudi za to, da ostanemo skupaj in težave reševati v duhu »za vedno«. V drugem delu pogovora za Družinsko katehezo smo govorili o spolnosti, o tem, kaj sploh lahko naredimo starši, ko otroci pridejo v najstniška leta in nas nekako ne upoštevajo več in o tem, da je naša dolžnost pričevanje za družino, čeprav se ne želimo izpostavljati. Kajti Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Pogovor je vodila Marjana Debevec.

Družinska kateheza: Mladi in poroka - Katarina in Klemen Lajevec

Zakaj menita, da Cerkev priporoča, da se s spolnostjo počaka do zakramenta zakona?

Klemen: »Da se lahko poročiva svobodna. Če si odtegnjen od spolnosti do poroke, si sam omejim svojo in najino svobodo, saj si spolnosti oba želiva. Spolnost je zelo močan magnet, ki pomaga graditi najin zakon in ustvarja zelo močne vezi med nama, kar je zelo v redu. Spolnost ni kot češnja na torti, ampak je kot krema med plastmi. Mora jo biti ravno prav. Ni najpomembnejši del, je pa zelo pomemben del najinega odnosa in če se prehitro spustiva v spolne odnose, preskočiva spoznavanje, udomačevanje, učenje komunikacije. Midva sva začela skupno hojo mlada, pri 17 letih. Katarina je bila moje prvo dekle in nekaj časa sva samo hodila skupaj, niti za roke se nisva držala. Ko sem jo enkrat ojunačen prijel za roke, se nisem bil več sposoben pogovarjati. Mene je to tako prevzelo. Samo nedolžen stisk roke, pa je prišla blokada. Kaj šele spolnost! Spolnost je zelo dragocena, ampak pravi čas.«

Katarina: »Če začneš s spolnostjo prezgodaj, lahko postaviš svoj odnos na zelo trhle temelje. Če prej nisi zgradil temelja na odnosu, pogovoru in če naju samo to drži skupaj (»kemija«, dopamin, užitek), so te vezi zelo šibke. Najin odnos mora imeti temelje drugje. Težko je to popraviti za nazaj. Ko te enkrat potegne, boš težko zategnil ročno in rekel: Dovolj, zdaj se bova pa začela spoznavati, udomačevati. Zato nas Cerkev kot mama, ki ve, kaj je za nas dobro, usmerja, naj počakamo, da se prej dobro spoznamo, drugače se lahko kar naenkrat zbudimo ob človeku, ki ga sploh ne poznamo. Če želiš imeti lep in osrečujoč odnos, je to samoobvladovanje nujno potrebna veščina, ker v zakonu ne moreš pričakovati, da bo tvojim željam takoj ugodeno. Tako se lahko naučiva podarjati se drug drugemu.«

Spolnost je zelo močen magnet, ki ustvarja zelo močne vezi med nama. Spolnost ni kot češnja na torti, ampak je kot krema med plastmi. Mora jo biti ravno prav. Če se na začetku najine skupne poti prehitro spustiva v spolne odnose, preskočiva spoznavanje, udomačevanje, učenje komunikacije.

Vidva imata večinoma že odrasle otroke. Kakšne so vajine izkušnje?

Klemen: »Dokler so mlajši, imaš vse pod nadzorom, pride pa obdobje, ko nimaš več takega vpliva na otroke, takrat je pomembno, da jim damo »pravo« družbo.«

Katarina: »Starši pri določenih letih zgubimo vpliv na otroka, otrok te nekje do najstništva še ima za avtoriteto, potem pa je odvisno od tega, v kakšnem okolju bo živel naprej. Tu starši lahko naredimo samo še to, da jih usmerimo v okolje, kjer bo lahko živel vrednote, ki jih živimo v družini. Ostane nam še molitev in te se jaz zdaj zelo poslužujem. Kaj boš naredil, če otrok ne gre po poti, kot si si ti zamislil? Meni je že nekaj časa zelo pri srcu molitev O, Gospa moja, na ta način, da otroka s to molitvijo izročam Mariji v naročje: … njegova ušesa, njegove oči, srce, celega njega, Marija, ti dajem. Jaz sem prepričana, da Marija to zares vzame. Da smo mi taki, kot smo, je nekoč nekdo molil za nas.«

Ideologije, ki hočejo uničiti družine, so svetlobna leta pred nami s svojim načrtovanjem. Pomembno je, da se zavedamo, da pričujemo za družine.

Katarina: »Živimo v času, ki je zelo nenaklonjen družini. Kristjani smo še edini branik družine. Globalni svet želi družino načrtno uničiti, da ne bi imeli vrednot, močnega krščanskega zaledja družina. Brez tega smo izgubljeni, smo dobri potrošniki, vodljivi. Družba želi, da smo individualci, da vsak misli samo nase. Kot taki smo lahek plen.«

Klemen: »Ne samo, da smo kristjani eni redkih, ki te vrednote zagovarjajo, tudi časa ni več! Ni dovolj, da naredimo vse, kar zmoremo, ampak moramo narediti še malo več. Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Marsikdo od nas je poklican, pa se potegne nazaj, ker mu je nerodno, ker se ne želi izpostavljati, ne zna (npr. dovolj učeno govoriti) … Jaz ne znam, marsikdaj bom ustrelil kakšno neumnost, ampak bom vsaj poskusil.«

Katarina: Jaz kot ženska hitreje začutim, če nekaj ni v redu, tudi z otroki in potem moža usmerim, naj se s kom pogovori.

Najstnikom je to, kar govorimo starši, vse brezveze. Kako jim pomagati, dati zgled?

Klemen: »Naj nas ne skrbi, če nas otroci ne poslušajo, ampak naj nas skrbi, ker nas zelo močno opazujejo, čeprav nam ne dajo tega vedeti. Največ lahko naredim tako, da imam rad njihovo mamo, svojo ženo. Včasih je to težko pokazati pred otroki, ampak je nujno potrebno. Pa da žena spoštuje svojega moža.«

Katarina: »Najstniki želijo nasprotovati staršem, ampak starši ne smemo odnehati. Obrambni zid najstnikov je, da se postavijo zase, kar spoštujem, ampak jaz jim vseeno povem, pa čeprav sem takrat malo tečna. Ne pustimo se prehitro odgnati. Kar jim sporočamo (sporočamo pa tisto, kar se nam zdi najbolj pomembno), verjamem, da se jim vseeno useda nekam v podzavest. Nas, starše, mora skrbeti tudi za njihovo večnost, ne samo, kako se bodo znašli v življenju. Meni ni vseeno, ali bodo prišli moji otroci k Bogu ali ne. Tu starši ne smemo odnehati. Usmerjati jih moramo v družbo, v kateri bodo lahko živeli vrednote, ki jih živimo doma. Sam si izgubljen.«

Klemen: Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Marsikdo od nas je poklican, da pričuje za družino, pa se ne želi izpostavljati, mu je nerodno.

Kako v družbi lahko pričujemo za družino po Božjem načrtu?

Katarina: »Menim, da imamo v splošnem v družbi še vseeno močno zavedanje o pomembnosti družine, le mediji nas prepričujejo v nasprotno. Ko si enkrat upaš govoriti o tem, se vsi strinjajo s tabo. Nismo še tako okuženi, kot je videti na prvi pogled. Bodimo pogumni in se v vsakdanjih pogovorih, v službi, postavimo na stran družine.«

Klemen: »Vprašanje se je glasilo, kako lahko pričujemo za družino. Ne lahko, ampak moramo, prav nujno je, da pričujemo za družino. Midva prideva vedno pričevati, kamor naju povabijo. V zadnjem času opažava, da je to mogoče premalo. Da se je treba malo bolj izpostaviti, biti bolj aktiven sam, opozarjati druge, šole, duhovnike, če se nam zdi, saj smo odgovorni tudi za njih. Imam izkušnjo, da je nekdo zamenjal spol, pa se o tem ni veliko govorilo. Treba je naglasiti te teme. Če se ne bomo pogovarjali, je, kot bi se s tem strinjali.«

Menim, da imamo v splošnem v družbi še vseeno močno zavedanje o pomembnosti družine, le mediji nas prepričujejo o nasprotnem.

Zakaj moramo o tem govoriti?

Katarina: »Boli me, če daš otroka v katoliško ustanovo ali v neko okolje, kjer pričakuješ, da so vrednote iste, kot jih ti živiš, pa se ti tam dogajajo stvari, ki so v nasprotju s tvojimi vrednotami. Boli, da se ne pogovarjamo o teh stvareh, da je kar tišina in s tišino podpiraš to miselnost.«

Klemen: »Ne smemo obsojati, govorimo z ljubeznijo, ampak govorimo. V šolah je na roditeljskem sestanku največ pogledov v tla, ko vprašajo, kdo bi bil predstavnik v Svetu staršev. Zdaj je čas, da se sami javimo, zato sva tudi midva sprejela te vloge, da sva zraven, ko se odloča. Da sva pozorna, kaj bodo učili naše najmlajše.«

Katarina: »Ravnateljico sva vprašala, če bomo starši poučeni o vsebinah LGBT, pa je rekla, da ne, da moramo starši sami zahtevati, naj nas obvestijo, kdaj bo ta tema, da lahko takrat otroka pustiš doma. Res moramo biti starši kar pozorni, dejavni in glasni.«

Katarina: Starše mora skrbeti za večnost naših otrok, ne samo, kako se bodo znašli v življenju. Meni ni vseeno, ali bodo prišli moji otroci k Bogu ali ne. Tu starši ne smemo odnehati. Usmerjati jih moramo v družbo, v kateri bodo lahko živeli vrednote, ki jih živimo doma.

Smo v mesecu marcu, ko smo ženske nekoliko bolj v ospredju. Kaj lahko doprinesemo ženske družbi?

Katarina: »Nisem stereotipna ženska, ki bi bila do nezavesti potrpežljiva in mila, sem zelo temperamenta, hitro vzkipim. Lahko dam to, kar imamo ženske razvito bolje kot moški: večjo skrb za odnose. Ženske hitreje začutimo, če se nekje nekaj krha, če se kdo slabo počuti. Če se poslušamo in odzovemo, lahko veliko dobrega naredimo. Ne da čakamo, da bo nekdo drug rešil in naredil prvi korak, ampak ga naredim sama, ko začutim, da je to prav.«

Klemen: »Moja naloga v zakonu je, da svoji ženi pustim in ji omogočim, da je ženska, da jo spodbujam in se ob njej učim biti mehkejši.«

Katarina: Ravnateljico sva vprašala, če bomo starši poučeni o vsebinah LGBT v šoli, pa je rekla, da moramo starši sami zahtevati, naj nas obvestijo, kdaj bodo govorili o tej temi, da lahko takrat otroka pustiš doma.

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu