PEPELNICA - POST 2023

PEPELNICA – POST 2023

Iz evangelija po Mateju (Mt 6, 16-18): Kadar se postite, ne bodite kakor čmerni hinavci; grdijo si namreč obraze, da bi ljudem pokazali, da se postijo. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar se pa ti postiš, pomazili svojo glavo in si umij obraz, da ne pokažeš ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Pepelnica je tisti čas, ko že kar nekako pregovorno načrtujemo, kakšne bodo postne žrtve in se pri tem hitro ujamemo v past, da začnemo sicer v d(D)hu, a končamo pri mesu, ker postanejo postne askeze neke vrste prikrita nečimrnost, češ kako dobro mi uspeva. In z veliko nočjo naj bi bilo vse tako kot je bilo pred pepelnico. Vendar pa so postne askeze, žrtve, molitev in dobra dela dejansko sredstvo za stalno rast v svetosti. Ni zgolj neko obdobje samozatajevanja, potem pa spet vse po starem.

Lahko bi rekli, da je glavna skušnjava naše krščanske verske prakse v tem, da smo sicer lahko vsako nedeljo in praznik pri maši, morda celo med tednom, a je to vendarle samo nekaj trenutkov, ko se nekoliko “odpočijemo” do duha tega sveta, potem pa spet pademo nazaj “noter”. In vrednote tega sveta so velikokrat že kar radikalno drugačne od tega, kar nas uči evangelij. Poganjamo se za tem, da bi bili čim bolj vidni, slavni, upoštevani, da, tudi finančno stabilni – in da bi seveda imeli nadzor nad vsem, še najbolj pa nad prihodnostjo. In v takšnem položaju samozadovoljstva ugotovimo, da Boga dejansko niti ne potrebujemo, saj smo vendar sami sebi Bog. Saj se spomnimo, kaj je obljubila Evi kača v raju? “Bosta kakor Bog.” Jezus nas zato svari, da dvema gospodarjema naenkrat ne moremo služiti – ali bomo enega sprejeli, drugega zavrnili. In obratno. In ker v nas ta spopad, lahko bi rekli že kar shizofrenija vrednot evangelija in tega sveta postaja preveč naporna, je za mnoge ljudi najlažja pot, če svojo krščansko prakso odložijo na stran, saj postane preveč neudobna in se ne ujema s trendovsko “wellness” kulturo (in tu razumemo “wellness” v najširšem pomenu, torej udobje kot tako).

In tudi to je razlog, da Jezus pojasni, da molitev, dobra dela in postenje ni zgolj stvar neke pozunanjene folklore. Ali pa vsaj ne bi smelo biti. V kolikor bi to postalo, bi bilo to za nas le prazen nič, stran vržen trud. In verjetno se v tem skriva razlog, zakaj smo v tem času priče tako množičnemu odpadu od vere. Verjetno zato, ker velika večina kristjanov, ki ima “vse zakramente” (no, vseh sedem nima, to že lahko rečemo), dejansko nikoli ne napravi neke zaveze, da želi Boga postaviti v središče svojega življenja. Normalno, saj jih k temu nihče ni povabil. Zato je mnogim tudi nerazumljivo, kako se lahko nekdo posti, a hkrati ostaja vesel. Zgolj z merili tega sveta tega ne moremo razumeti. Zato Cerkev tudi ne bi smela tekmovati s svetom, ker je svet vedno korak naprej. A svet nečesa, pravzaprav nekoga, ne more dati: živega Jezusa. Če nekdo, ki je kristjan in celo duhovnik in to popularen, ne izkoristi tega dejstva in ljudi, ki gredo za njim, ne povabi v ta odnos z Jezusom, je vse zaman.

Zagotovo ni lahko biti kristjan v teh časih, še zlasti, če se pohujšamo ob žalostnih dogodkih te dobe, tudi ob dogajanju v Cerkvi, kjer se pokaže, da je znan klerik, ki smo ga zelo spoštovali, nekaj drugega kot to, kar smo sprva mislili. Razkritje afere Rupnik je slovenske kristjane globoko razklalo: nekateri so zelo jezni, ker je vse skupaj toliko časa ostalo skrito, drugi pa so v fazi zanikanja, češ spet neke obtožbe, ki so prišle iz proticerkvenih krogov, tako ali tako je zastaralo. In če je greh zastaran, greha ni, si mislijo. A pri Bogu nepokesan in zato neodpuščen greh ne zastara. Ujeti smo v vzorec dveh skrajnosti. Na eni strani imamo prevladujočo posvetno levičarsko kulturo, ki v Cerkvi in duhovnikih vidi vse slabo, nekakšne male hudiče, ter tradicionalno cerkveno kulturo, ki nas še vedno uči, da o duhovnikih za nobeno ceno ne smemo niti misliti, kaj šele govoriti karkoli slabega, s tem pa iz duhovnikov, ki so podvrženi slabostim vsaj toliko kot apostol Peter, dela nekakšne male bogove z vnaprejšnjim alibijem za vsa potencialna nečedna dejanja. Dejansko se premalo zavedamo, da je odkrivanje mnogih starih grehov, katerih žrtve vpijejo k Bogu, posledica tlačenja teh grehov v sfero okultnega (tj. prekritega) skozi desetletja, vse skupaj pa je bila tudi posledica miselnosti, da je pomembno predvsem to, da sem “lep” pred drugimi. Toda, ali ni to natanko ista mentaliteta, ki se jo je oprijemal Tartuffe, zagotovo eden najbolj znanih in najbolj kontroverznih likov iz Molierove dramatike? “Kdor skrivaj greši, sploh ne greši,” se glasi njegovo geslo. In v tem liku lahko prepoznamo tudi mentaliteto namišljenega svetopisemskega lika: starejšega brata iz prilike o izgubljenem sinu. In tu ne gre samo za to, da bi drugi mislili o nas, kako smo polni svetosti, ampak da imamo tudi sami (lažno) zavest o svoji lastni svetosti.

Pepelnica nam torej izprašuje vest, odpira oči. Jezus želi, da je naše spreobračanje nekaj trajnega, da je rast v svetosti nekaj trajnega, da ni samo modna muha za 40 dni. Če bi hoteli postne askeze izvajati zgolj zaradi zadovoljevanje lastne nečimrnosti, bomo prej ali slej pregoreli zaradi razdvojenosti, v kateri bi se znašli. Zato naredimo zavezo in prosimo Jezusa, naj vstopi skozi vrata našega življenja, odprimo mu pot do srca.

C. R.