JEZUS IN NOGOMETAŠ
V občini Krško smo imeli ob pomoči društva Družina in Življenje enkratno priložnost, da smo lahko na gradu Rajhenburg prisluhnili pogovoru z enim najbolj znanih in slavnih nogometašev iz Maribora, Marcosom Tavaresom.
Marcos je bil zame samo nadarjen nogometaš, dokler nisem videla enega od številnih posnetkov po prekrasnem golu, ki ga je zadel na tekmi, kako je dvignil roke proti nebu in se glasno zahvalil: Hvala Jezusu! To je bilo tako spontano in srčno, da so še kamere malo zatrepetale, saj ne vem, ali se je sploh še kdaj kakšen športnik v Sloveniji po svojem velikem uspehu javno zahvalil za pomoč Bogu ali Jezusu.
V naši domovini se ime Jezus zunaj cerkva redko izgovarja, redko ga kdo upa glasno in spoštljivo uporabiti v svojih govorih ali zahvalah. Če pa to narediš, si takšna izjema, da si vsi zapomnijo le to, da si izgovoril ime Jezus, a pozabijo vse ostale dosežke in uspehe.
Zato je bilo tako sveže in prijetno prisluhniti Marcosu, Brazilcu, ki se je pred dvajsetimi leti preselil v Slovenijo, skupaj s svojo družino in – z Jezusom! Vseh se dotakne njegovo pričevanje, kako je v kriznem času vsako jutro hodil iz Maribora na Kalvarijo, moleč in jokajoč in vpijoč proti nebu – Jezus, pomagaj! In Jezus je pomagal! Dvignil je svojega prijatelja iz teme in stiske in ga pripeljal do čudovite kariere, za povrh pa mu nasul še obilje sreče in ljubezni v njegovi družini!
Marcos Tavares bo zame zmeraj povezan z imenom Jezus, ki ga tako spontano, srčno in hvaležno tolikokrat javno izgovori. A ostala bo tudi globoka hvaležnost Slovenije za ta blagoslov, da je prav naši domovini in našemu času podaril nekoga, kot je Marcos Tavares – vrhunski športnik in verni Jezusov prijatelj.
Še posebej me je nagovorilo dejstvo, da sta oba z ženo spoznala, da je njuno mesto prav tukaj, kjer sta – v Sloveniji! Ja, v Sloveniji, ki skoraj bolj časti rdečo zvezdo kot Jezusov križ; ki raje išče nove obraze kot stoletno modrost; ki svoje krščanstvo drži pogosto le kot pokrivalo, da pokrije svojo nemoč in strah … V takšno Slovenijo sta prišla nogometaš Marcos in njegova žena Letitia, skupaj z Jezusom, da pričujeta, kako je prav to ime najsvetejše in najmočnejše, večno in neponovljivo.
Dubrovniški pesnik Ivan Gundulić je napisal, kako se »kolo sreče zmeraj obrača, ne neha se vrteti: kdor je zgoraj, zdaj je spodaj, a ta spodaj je spet zgoraj«. To še kako dobro vedo prav športniki, ki jim čas ali, bolj razumljivo, starost naenkrat sporoča, da je konec kariere. Enako je z vsemi slavnimi in znanimi imeni – od politikov, cerkvenih osebnosti, novih obrazov do zvezdnikov in vplivnežev. A tisti, ki so našli Jezusa, lahko gredo mirno naprej, saj Jezus je »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). Zato Marcos svoje kariere ne končuje, samo preusmerja jo. Kajti kot sam pravi, prihaja iz hude revščine in odvisnosti, a dve najvažnejši odločitvi sta mu spremenili življenje: ljubezen do žene Letitie in do Jezusa. Pred njim je zdaj obdobje pričevanja in hvaležnosti do Jezusa, ki mu je tako temeljito spremenil življenje.
Marcos Tavares bo zame zmeraj povezan z imenom Jezus, ki ga tako spontano, srčno in hvaležno tolikokrat javno izgovori. A ostala bo tudi globoka hvaležnost Slovenije za ta blagoslov, da je prav naši domovini in našemu času podaril nekoga, kot je Marcos Tavares – vrhunski športnik in verni Jezusov prijatelj.
s. Emanuela Žerdin