Nikoli pa si nisem mislila, da bom tudi jaz v svoji starosti deležna takšnega križa, ko se mi ne dogaja nič posebnega. Z medicinsko sestro, ki me je prišla uredit zvečer pred spanjem, sva se o marsičem pogovarjali, potem pa me je, ko je vse uredila, lepo pokrižala in mi zaželela lahko noč. Vse je bilo tako prisrčno, spontano, pomirjajoče, da sem bila lahko samo vesela in hvaležna. Sploh se ne spomnim, kdaj me je zadnjikrat kdo pokrižal. Tudi kot otrok tega nisem bila pogosto deležna. Zato sem to doživela kot nekaj prav posebnega. Medicinska sestra me prav gotovo tako dobro pozna, da ve, da sprejemam takšne stvari kot nekaj zelo pozitivnega. Pri vsakem človeku to verjetno ne bi bilo na mestu in marsikdo tega sploh ne bi znal razumeti. Ta križ na čelu sem doživela kot lepo popotnico za spanje, v Božjem naročju, kjer se lahko počutim popolnoma varno. Čutila sem tudi, da ne smem razumeti tega pokrižanja kot neko navado, ki jo pri meni opravlja vsak dan, ampak se ji je zdela na mestu prav ta trenutek. In pokrižala me je, tako kot vsak večer pokriža svoji hčerkici.
Verjetno so nekateri ljudje še vedno ohranili to navado, da ob raznih priložnostih pokrižajo svoje otroke ali druge ljudi okrog sebe, ki jim želijo dobro in čutijo, da jim bo ta križ na čelu dobro del na njihovi poti. Poleg znamenja križa in želje po izročitvi v Božje varstvo je tu vključen še osebni odnos tistega, ki pokriža. Vse skupaj je potem najboljša popotnica na poti kamorkoli. Zato bi si želela, da bi se ljudje tudi danes tega bolj zavedali. Kako dragoceno je drugemu podariti križ na čelo.