Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsako dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal. (Janez Janež)

PISMO BRATU KARLU

Pismo bratu Karlu

Dragi frère Charles, kličem te s francoskim imenom, čeprav bi ti, odprt za vsakega človeka, ne glede na njegov izvor, najbrž ne imel nič proti, če bi te poklical po slovensko, Karel. Zdaj, ko so te razglasili za svetnika, se bo tako tudi spodobilo.

Z okenske police, na  kateri  stoji tvoja podoba, me gledaš s prodornim in   obenem  blagim  pogledom.    Iz govorice telesa, iz  tvojih  svetlih oči  razbiram,  da  si   popolnoma razorožen, brez kakršnih koli skritih namenov. Žeja nas po takšnih ljudeh in odnosih …  Spominjaš  na  milino nekoga drugega, Tistega, ki si ga želel posnemati v vsem.

Kdo bo morda rekel, da je bilo o tebi, tvojih raziskovalnih podvigih v Maroku, vojaškem poklicu, predvsem pa puščavniškem in bratskem življenju v Nazaretu ter zatem v Sahari že dovolj povedanega, a si mi pač zlezel pod kožo. Življenje svetnikov je kakor bela tkanina, v katero je Bog odtisnil svojo roko, zgodbo, milost, zato nas usmerjajo k njemu, pravi duhovnik Luigi Maria Epicoco in dodaja, da nekateri med vami po Kristusu dišite na poseben način. Da, ob tem omenja prav tebe.

Tako je najbrž zato, ker te je Jezus popolnoma prevzel. Zaradi svoje rane iz otroštva, zelo zgodnje smrti staršev, si bil toliko bolj odprt za nekaj, nekoga, ki bi zapolnil to luknjo v duši. Muslimani so te s svojo pobožnostjo spomnili na presežno. Prišel je trenutek, ko je bilo tvoje trkanje na nebeška vrata – »Bog, če si, daj, da te spoznam« –­ slišano: v spovednici očeta Huvelina te je oblila nepričakovana milost in odtlej si želel živeti samo še za Kristusa.

Dolge ure, ki si jih prebil »ob Gospodovih nogah«, pred tabernakljem v Nazaretu in zatem v Sahari, so te gradile. Sam si rekel, da duša potrebuje tišino, zbranost in da obrodi sad prav v tolikšni meri, kolikor se je v njej oblikovalo notranje življenje. »Tukaj si v tabernaklju, komaj en meter od mene! ... Tvoje telo, tvoja duša, tvoje človeštvo, tvoje božanstvo,« si govoril in dodal: »Ko ljubimo, mar ne čutimo, da je ves čas, ki ga preživimo ob tistem, ki ga ljubimo, izredno dobro uporabljen čas?«

V dobi, ko toliko energije zapravimo za nepomembnosti, tvoj odnos z Ljubljenim, kot ga imenuješ, »kriči evangelij«. Nisi namreč mogel razumeti, kako naj tisti, ki ljubi, Ljubljenega ne bi posnemal v vsem. Denimo kot navaden delavec v Nazaretu, s čimer si spomnil na dragocenost dela in pokazal, da »vse ure dneva štejejo in so sposobne vsebovati Božji navdih, Očetovo voljo« (C. Carretto). Še posebej pa si Jezusa posnemal v bratstvu. V svoji želji, da bi bil »brat vsem«, si hotel biti med najbolj zapuščenimi ljudmi in jih našel v Sahari.

Tuaregi se te še danes spominjajo kot poosebljene dobrote. Vračali so ti jo: ko si zbolel za skorbutom, so ti rešili življenje s kozjim mlekom, po katero so šli 40 kilometrov daleč. Tudi francoski vojaki so večkrat ganjeni odhajali od tebe. Prosi za nas, otroke tega časa, ki drug na drugega tolikokrat zremo iz zased, opremljeni z (ne)verbalnim in resničnim orožjem, da bi se pustili presenetiti človekoljubnosti evangelija.

Marjan Pogačnik

Moj Oče,

tebi se prepuščam,

stori z menoj, kar hočeš.

Zahvalim se ti za vse,

karkoli boš storil z menoj,

na vse sem pripravljen, vse sprejmem,

da bi se le tvoja volja vršila v meni

in v vseh tvojih stvareh.

Ničesar drugega si ne želim, moj Bog.

Svojo dušo polagam v tvoje roke.

Moj Bog, z vso ljubeznijo svojega srca

ti jo dajem,

ker te ljubim in čutim potrebo,

da se ti darujem,

da se ti brez meja prepustim

v neskončnem zaupanju,

ker si mi Oče.

sv. Karel de Foucauld

 

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu