»Žalosten svetnik je klavrn svetnik«

Svetnike si navadno predstavljamo kot pogumne ljudi, ki so sprejeli trpljenje in ostali zvesti Kristusu, vendar se njihova svetost pogosto kaže tudi v veselju, ki ga niso izgubili niti v težkih preizkušnjah. Papež Frančišek je v Apostolski spodbudi Veselite in radujte se zapisal, da svetnik ni »zaviralnega, žalostnega, kislega, melanholičnega duha ali plitve podobe brez energije. Svetnik živi veselo in s smislom za humor. Ne da bi izgubil smisel za stvarnost, druge navdihuje s pozitivnim duhom in upanjem.«

»Bazen bo stal manj kot konklave«

Pričevalci o Božji ljubezni in polnosti življenja z Bogom ne bi bili pristni z zamorjenim obrazom. Sveta Terezija Velika je molila: »Pred neumnimi pobožnostmi in svetniki kislega obraza, reši nas, dobri Gospod.« Njena soimenjakinja sveta Terezije Deteta Jezusa pa je dodala: »Žalosten svetnik je klavrn svetnik.«

Ker so se svetniki pogosto strogo mrtvičili in pokorili ter svoje trpljenje darovali za rešitev duš, se nam vsiljuje predstava o njihovem zavračanju vsega, kar je povezano s prijetnimi in veselimi trenutki, ki nam lepšajo življenje. Ta miselni konstrukt se lahko hitro podre ob blaženem Carlu Acutisu, na zunaj povprečnem najstniku, ki je rad igral video igrice, hkrati pa s svojim veseljem do računalništva prispeval k promociji evharističnih čudežev na medmrežju.

Sodobniki svetega papeža Janeza Pavla II. so bili presenečeni, ko so videli papeževo veselje do športa. Ljudje so ga lahko srečali na smučišču, ga opazovali s kupole bazilike svetega Petra, kako teka po vatikanskih vrtovih, ko pa je dal v poletni rezidenci Castel Gandolfo zgraditi bazen, je na opazko kardinalov glede visoke cene tega projekta odgovoril, da bo vsekakor stal manj kot konklave, ki se mu bodo izognili, če bo dlje ostal čil.

V smučanju je uživala tudi sveta Ivana Beretta Molla, ki je umrla, ker noseča ni dopustila zdravljenja rakavega obolenja, da ne bi škodovala otroku. Veliko ji je pomenila kariera, bila je kirurginja in pediatrinja, zanimala jo je moda, rada je igrala klavir in slikala, v časih, ko avtomobili še niso bili pogosti, je imela vozniški izpit in je z veseljem vozila.

Blaženemu Pieru Giorgiu Frassatiju so vrstniki nadeli vzdevek Teror, ker si jih je rad v šali privoščil. Bil je smučar in navdušen alpinist in je redno organiziral izlete v gore. (…)

»Želim videti vse srečne«

Veselje je nalezljivo in številni svetniki so ga širili na bližnje. »Delaj tako, da bodo vsi, ki bodo prišli v stik s teboj, odšli veseli,« pravi sveta Favstina Kowalska. Ko je sveta mati Terezija iz Kalkute nekoč opazila žalosten obraz ene izmed sester, ki naj bi šla k ubogim, jo je opozorila: »Ne hodi, pojdi nazaj v posteljo. Z žalostnim obrazom ne moremo k revežem.« Tudi sveti Filip Neri je obiskoval uboge in bolnike. Nosil jim je hrano in druge potrebne stvari, hkrati pa se je z njimi šalil in tako skrbel, da niso zapadli v obup.

Sveti Janez Bosko je od mladosti rad pritegnil pozornost tovarišev in pozneje otrok z akrobacijami in rokohitrstvom ter jim tako laže posredoval sporočilo o Božji dobroti. V nekem pismu je zapisal: »Sem človek, ki ljubi veselje in zato želim videti tebe in vse srečne.« Tudi njegov učenec sveti Dominik Savio je skušal razvedriti žalostne prijatelje s pripovedovanjem zgodb.

S svojim smislom za humor so svetniki mnogokrat bližnjim laže posredovali resnico. Sveti Tomaž More je zapisal: »Očitajo mi, da z resnejšimi temami mešam šale, duhovite pripombe in zbadljivke … Verjamem, da je resnico mogoče povedati v smehu. Za laika, kakršen sem jaz, se vsekakor bolj spodobi, da svoje misli posreduje veselo in živahno kot pa resno in slovesno, kakor pridigarji.« Šalil se je celo, ko ga je rabelj peljal na morišče; glavo je nastavil na tnalo in svojo brado zaščitil pred sekiro. »Moja brada vsekakor ni zagrešila nobene izdaje,« je pripomnil in mogoče tako poslal še zadnjo bodico prešuštnemu kralju, ki ga je kot izdajalca obsodil na smrt, ker se mu je upal povedati resnico.

S humorjem je sveta Terezija Velika sestram, ki so nasprotovale njeni duhovni prenovi reda in niso želele, da bi kot prednica sedela na zanjo pripravljenem sedežu, posredovala pomembno sporočilo. Ponoči je na predničin sedež, ki so ji ga sestre odrekle, dala postaviti Marijin kip in tako pokazala, kdo je med njimi resnično na prestolu.

Sveti Filip Neri je s humorjem sporočal resnico o sebi. Namesto da bi poudarjal svoj ugled, se je norčeval iz sebe in iz ljudi gotovo izvabil marsikateri nasmeh. Naokrog je hodil v velikih belih čevljih; ko je vedel, da se bo srečal s kardinalom, si je oblačila oblekel narobe, si samo do polovice pobril brado ... S seboj je nosil šop metlic, ki jih je vonjal kot dišeče rože. »Vesel in radosten duh veliko laže doseže popolnost kot melanholičen,« je rekel.

Tudi sveti Janez XXIII. se je znal pošaliti na svoj račun. Nekoč je slišal žensko, ki je ob pogledu nanj prijateljici namignila: »Moj Bog, tako je debel!« Obrnil se je k njej in na opazko odgovoril: »Gospa, verjamem, da razumete, da papeški konklave ni ravno lepotno tekmovanje.«

Pomlad v ljubečem srcu

Najgloblje veselje svetnikov izvira iz srečanja z Bogom. Sveti Janez Pavel II. pravi: »Ljudje so ustvarjeni za srečo. Prav je, da hrepenite po sreči. Kristus ima odgovor na to željo.« Sveti Janez od Križa, ki je notranje veliko trpel, je kljub temu trdil: »Duša tistega, ki služi Bogu, vedno plava v veselju, vedno praznuje in je vedno razpoložena za petje.« »V srcu, ki ljubi Boga, je vedno pomlad,« mu pritrjuje sveti Janez Vianej.

Kako veliko je šele bilo veselje svetnikov, ki so že za časa zemeljskega življenja imeli vpogled v lepoto nebes in tega, kar jih čaka po smrti. Sveta Favstina Kowalska je zapisala: »Danes sem bila v duhu v nebesih in sem ogledovala te nepojmljive lepote in srečo, ki nas čaka po smrti.«

Tudi ko so umirali, svetnikov veselje ni zapustilo. Zadnje besede svete Elizabete presvete Trojice so bile: »Grem v luč, v ljubezen, v življenje.« Sveti Tomaž More pa se je celo z nasmehom obrnil k rablju in ga spodbudil: »Dvigni se, človek, in se ne boj opraviti svojega dela. Moj vrat je zelo kratek. Pazi, da ne boš zadel narobe.« Mogoče je milost veselja ob težki zadnji uri prejel tudi zato, ker je za radostno srce prosil že prej.

Besedilo je odlomek iz nove številke revije BOŽJE OKOLJE, posvečen temi Bog nam privošči veselje.