Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsako dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal. (Janez Janež)

KDO JE IN KDO NI KRISTJAN?

Znana oseba A je pred kratkim v javnosti izjavila, da oseba B »ni kristjan«. Slovenski pregovor je »molk je zlato«, vendar pa, ali ne bi bila dolžnost cerkvene avtoritete, da se vseeno oglasi. Kdo sme o tem (z avtoriteto) javno izražati svojo »razsodbo«?

Pavla Bajc

Ni treba, da se cerkvena avtoriteta oglaša ob vsaki spornosti. Oceno je treba zaupati najprej razsodnosti vernikov. Seveda pa mora tudi avtoriteta stvari postaviti na pravo mesto, če vidi, da je vernikom to pretežko. Ko gre za vprašanje, kdo je in kdo ni kristjan, je treba upoštevati najmanj tri stvari: verovanje, življenjsko prakso (moralo) in pripadnost cerkvenemu občestvu. Samo pri svetnikih je odgovor lahek in pritrdilen. Vsi drugi pa se idealu krščanskega življenja približujemo. Kako blizu smo, še sami dostikrat ne vemo, vendar upamo, da nismo predaleč proč.

Svoj čas je prof. Janžekovič razpravljal o narodnosti in se spraševal, kdaj postane neka skupina ljudi samostojen narod? Pomagal si je s prispodobo. Kdaj je dan in kdaj je noč? Opoldne je gotovo dan in opolnoči je gotovo noč. Težje pa je o mraku reči, kdaj se konča dan in začne noč. Tako je z vsemi lastnostmi, ki se lahko stopnjujejo, ker so bolj ali manj popolne. Ko nam pa Jezus kot ustanovitelj krščanstva naroča, naj bomo popolni, kakor je popoln nebeški Oče, nam postavlja normo, ki je ne bomo nikoli dosegli. Kljub temu pa smo kristjani, če to Jezusovo normo sprejemamo za svojo in se zanjo iskreno trudimo ter pri tem verujemo, da je do nje Jezus sam edina prava Pot. Kar je poldan za dan in polnoč za noč, je Jezus Kristus za kristjana. Največ kristjanov nas je pa takih, da se šele izmotavamo iz mraka.

Samo pri svetnikih je odgovor lahek in pritrdilen.

A kljub temu ni vse povsem nejasno. Ni vse združljivo s krščanstvom. So neke meje. Na področju verovanja se krščanstvo začne z nicejsko-carigrajsko veroizpovedjo (ki jo molimo pri maši). To je tudi sprejeto kot pogoj, da je neka verska skupnost lahko članica Svetovnega sveta krščanskih cerkva. Velja tudi za posameznika. Če kdo katere od trditev iz te veroizpovedi zavestno ne sprejema, se ne more imeti za kristjana. Podobno velja za krščansko moralo. To ne pomeni, da kristjanu ne sme nikoli »spodrsniti«, pač pa pomeni, da svoj spodrsljaj prizna kot greh in s tem prizna veljavnost krščanske moralne norme. Končno je kristjan član občestva verujočih, ki je Cerkev. Vanjo smo vključeni s krstom in skupno vero, ki nas združuje. Kaj se pravi biti kristjan, si ne more posameznik poljubno določati in izbirati »à la carte«. Cerkev je njegova mati, mati njegove vere, tudi če kdaj ne more biti ponosen nanjo.

Na osnovi tega lahko najprej vsak zase presodi, ali sme upati, da je kristjan ali ne. O drugih ljudeh pa so lahko naše sodbe samo še bolj pogojne. Ne le zaradi tega, ker imamo bruno v očesu in si ne moremo dovoliti, da bi brskali za ivermi v očesu bližnjega, ampak tudi zato, ker besede in dejanja drugih ljudi zelo nepopolno in včasih celo zavajajoče odsevajo njihovo resnično srce in dušo. Zato Jezus tako brezpogojno prepoveduje, da bi mi določali, kdo je plemenita pšenica in kdo odpadni plevel.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu