Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsako dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal. (Janez Janež)

"KRUHA NE DELA MOKA, AMPAK ROKA"

»Kruha ne dela moka, ampak roka«

Ester Srdarev

... sem prebrala na vratih naše pekarne. Že dolgo hodim v to pekarno in šele danes sem odkrila ta izrek, to resnico. Morda so napisali to čisto na novo? Ampak ne, vse je isto: urnik, kdaj so odprti, navodila za razkuževanje … In čisto spodaj ta napis.

Močno se me je dotaknil, saj imam do kruha od vedno poseben odnos. Spomnim se, kako ga je mesila in pekla moja mama. Vsak teden vsaj enkrat. Včasih tudi dvakrat, če smo otroci svežega in še malo toplega še isti dan pojedli. To je bil najboljši kruh mojega otroštva. Po njem je dišala vsa hiša in vonj je prekril tudi naš brjač – dvorišče. Če je bilo kuhinjsko okno odprto, je zadišalo še čez cesto do bližnjih sosedov.

Spomnim se, s kakšnim spoštovanjem je mama mesila kruh. Gnetla ga je pobožno in skrbno, valjala po pomokanem lesenem plohu in nastal je lep okrogel hlebček. Bil je mehak in voljan v njenih rokah. Potem je vzela pehar, ga pomokala in dala vzhajati na kišto zraven štedilnika. Kišta je bil naš zaboj za drva. Zelo prikladno mesto za popoldansko dremanje, učenje ob toplih večerih, pitje jutranje bele kave ali čaja, za branje, klepetanje z mamo in tudi za vzhajanje kruha.

Z veliko pobožnostjo ga je še enkrat počasi pregnetla in nanj z nožem vrezala križ, preden ga je dala v pečico, ki jo je prej pometla z omelom, da je bila čista. Kruh se je začel dvigati, dobivati skorjico in takrat je zadišalo po hiši …

Ko ga je dajala iz pečice, ga je postavila na mizo na svež prtič, da se je ohladil. Ne spomnim se, zakaj ga je obrnila narobe. Nekaj je bilo v zvezi s tem, neko staro verovanje ali navada. Če je bilo še daleč do kosila ali čas popoldanske malice, nam je odrezala rezino še malo toplega kruha. Vedno je z nožem prej čez hlebec naredila križ. Joj, kako je bil dober! Samo kruh. Brez vsega. No, včasih je za praznike nanj namazala domače maslo ali češpljevo marmelado. Ali pa škrlup – smetano s sveže zavretega mleka. To je bilo šele dobro, še posebej, če je na škrlup potrosila še malo sladkorja.

Privzgojila nam je silno spoštovanje do kruha. Rekla nam je, da se kruha nikoli ne naveličaš jesti in da če imaš kruh, nisi lačen ... In če ti pade na tla, poberi in poljubi ga. Mama, hvala ti za ta kruh. Hvala tvojim rokam, ki so ga mesile in blagoslavljale. Z velikim veseljem bi prav zdaj rada pojedla vsaj en košček ...

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu