Ko je Abraham zapustil svojo deželo, ni odšel iskat neke resnice, ampak je odšel za Božjim klicem. Tako se začenja vera, ki ne prihaja iz razkritja neke ideje kot resnice, ampak ima za osnovo razodetje, ki je srečanje, dogodek in potem naprej dogajanje med osebo Boga in osebo vernika. Tako v veri torej ne gre za izbiro neke abstraktne resnice, ampak za nov način novega življenja, ki bo docela resnično, se pravi, ki nas popelje v oseben odnos s presežnim.
Za nas kristjane je resnica Jezus Kristus (prim. Jn 14,6). Resnica je torej postala oseba Jezus in naš odnos do Jezusa je pravzaprav odnos do resnice. Ker poteka naše življenje v hoji za Jezusom, pomeni, da ima resnica, ki jo odkrivamo na tej poti, romarski značaj – ni nekaj, kar imam, ni nekaj, kar vem, ampak se mi razodeva kot Nekdo, s katerim živim. Prav zato naše vere ne moremo zvesti na seštevek nekih verskih resnic in naš odnos do Jezusa kot resnice ne more biti pritrjevanje tem resnicam, ampak gre za mnogo več – naš odnos do Jezusa kot resnice je ljubezen. Prav ta ljubezen pa se nam razodeva kot neomajna resnica, ki postane temelj vsega našega življenja, razmišljanja in zaupanja.
V naši krščanski veri je resnica močno povezana tudi s križem in odpuščanjem. Vsaka laž, vsak greh, stranpot, zlo, izdaja … je v nasprotju z resnico in je napad nanjo ter rana na resnici. Prav zato je potreben Kristusov križ, ki omogoča odpuščanje in vrnitev v ljubezenski odnos. Brez te resnice, ki je oseba Jezus, ni mogoče verovati, ni mogoče upati in ne ljubiti, pa tudi ne ustvarjati sprave in na novo začenjati živeti.
Dr. Jože Možina: zgodovinska resnica
Zgodovinska resnica sodi med temeljna vodila napredka, zato jo potrebujemo. Pa naj gre za vsakega od nas kot tudi za širše družine in skupnosti ter narode v celoti. Saj poglejmo – velikih, uspešnih, sploh pa trajnih, srečnih »zgodb« ni moč graditi na laži. V jedru gre vedno za resnico, pristnost, iskrenost, dobronamernost, poštenost ..., kar je vse ovoj resnice. V preteklih dobah, ki jih ni smiselno idealizirati, je v večji meri veljalo, da ima javno izrečena, sploh pa zapisana beseda atribut resničnosti, tisti, ki so se od tega odmaknili, dolgoročno niso imeli ugleda ali še bolje verodostojnosti. V sedanji informacijski dobi pa smo spolzeli v poplavo informacij s prepletom manipulacij, ko so posebej tisti, ki ne zmorejo razločevati med resnico in lažjo, lahek plen sprotnih medijskih in političnih kreacij.
Tudi v sodobnem slovenskem svetu se bije ključna bitka tudi na polju zgodovinske resnice, posebej tiste, ki zadeva 2. svetovno vojno, revolucijo, kolaboracijo in vlogo komunistov. V znanstvenem zgodovinopisju je resnica že znana, ni pa še preplavila slovenske javnosti zaradi silovitega odpora oz. strahu vplivnih elit. Nekateri ji nasprotujejo iz naivnosti, pogosto pa je v ozadju bojazen pred dokončnim moralnim padcem bivšega režima, iz katerega črpajo privilegije še danes. Zato smo priča dimnim zavesam o »več resnicah«, primitivnim medijskim in političnim napadom ter hujskanju proti tistim, ki zgodovinsko resnico raziskujejo in prinašajo na dan.
Dr. Stanko Gerjolj: resnica človeške osebe
Vprašanje »Kaj je resnica?« po mojem mnenju danes odmeva še močneje kot v Pilatovem času. Skozi vso zgodovino človeka odkrivamo hrepenenje tako po resnici kot Resnici, po drugi strani pa tudi nekakšno izmikanje. To temeljno dinamiko zaznamo že pri Adamu in Evi. Resnica nas osvobodi, a tudi sleče. In le Bog nas lahko znova tako »obleče«, da se počutimo dovolj varne. Bolj kot po iskanju »objektivnih resnic« danes človek hrepeni po pristnosti in resnici o sebi. Številne delavnice se danes ukvarjajo z »delom na sebi«. Tu se pojavlja ogromno raznih trikov in celo zavajanj, a zdi se, da človek takih instant-rešitev postaja vse bolj nasičen ter išče globlje resnice. Ko človek okusi, kako lepo je, ko je sprejet v svoji »nagoti«, kjer je odnos tako varen, da mu ni treba ničesar več skrivati ter odpade vsaka potreba po pragmatizmu, se počuti nenavadno svobodnega.
Po mojem mnenju je vzgoja za resnico v prebujanju zavesti, da me sprejema, spoštuje in ljubi dobri Bog. Na tej podlagi se učim sprejemati, spoštovati in ljubiti samega sebe in svojega bližnjega. Koliko življenjskih moči vlagam v iskanje resnice in Resnice, se ne pokaže v količini, marveč v kakovosti in trajnosti odnosov. Številne marketinške in tehnične ponudbe ponazarjajo prej beg od resnice kot njeno iskanje, kar neredko vodi v prenekatero psihično stisko in celo bolezen. Ti ekstremni pojavi pa vse bolj odpirajo tudi hrepenenje po varnih, trajnih, nenarejenih in stabilnih odnosih, ki so edini res resnični. Človek ne potrebuje veliko objemov: dovolj je eden, ki je resničen in varen. R.B.