ZVONJENJE: HRUP ALI GLASBA.?

Marjan Pogačnik

V eni izmed zamejskih župnij smo bili nedavno priča napetostim zaradi zvonjenja. Tu in tam imamo tudi na ozemlju naše države nekaj pripetljajev z nestrpnostjo ali vsaj z nezadovoljstvom glede zvokov, ki prihajajo iz cerkvenega zvonika. Leta 2013 je denimo poslanec Jani Möderndorfer predlagal meritve jakosti zvoka pri zvonjenju in vnovično umestitev zvonjenja med vire hrupa v Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Pobuda je bila takrat neuspešna, seveda pa ni nemogoče, da bi se ob spremembah v družbi stvari odvile tudi drugače.

Maziljenje za duhovnike, oltarje – in zvonove

Katoličani se zvonjenju ne moremo kar tako odreči, saj je nepogrešljiv del življenja Cerkve. Vloga zvonov je prvenstveno liturgična: vabijo k mašam in molitvi – zjutraj, opoldne (k molitvi angelovega češčenja) in zvečer, k molitvi za pokojne, pa tudi ob petkih v počastitev Jezusovega trpljenja in smrti ter ob sobotah k delopustu (pripravi na nedeljo). Kako pomembno mesto imajo v molitvenem življenju Cerkve in našem kulturnem okolju, priča tudi dejstvo, ki ga omeni Martin Šuštar, župnik v Marezigah, v koprski škofiji kolavdator zvonov in orgel, da zvonove pri nas ne le blagoslavljamo, pač pa tudi mazilimo: ob duhovnikih in oltarjih so prav tako deležni maziljenja s sveto krizmo. Ljudem se pogosto zapišejo v srce. »Zvonovi so običajno v velik ponos in veselje vsem, vernim in nevernim – so sestavni del kraja, na enak način, kot so sestavni del kulture in bivanja v vasi pevski zbor, pihalni orkester ali gasilci,« pravi župnik Šuštar.

Etnomuzikologinja dr. Mojca Kovačič na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU se v svojem raziskovanju posveča tudi religijskim zvokom in zvonjenju ter pravi, da so jo zvonovi zelo prevzeli. Na vprašanje, kako pomembno je zvonjenje za slovensko zvočno identiteto, ne odgovarja enoznačno. V podoktorski raziskavi je namreč videla, »kakšne kompleksne identifikacije povzroča zvok zvonov. Zanimiva ugotovitev pa je bila, da so številni, tako pripadniki Katoliške cerkve kot tisti, ki se kot take niso opredelili, vseeno zvočnost zvonov prepoznali kot del tradicije prostora, v katerem živijo, ki jo je treba ohranjati.«

Zvonovi so običajno v velik ponos in veselje vsem, vernim in nevernim.

Zvok, ki naredi vtis

Kot pravi dr. Mojca Kovačič, se zvonovi pogosto pojavljajo v literaturi in ljudskem izročilu, glasbilo je mogočno, njegov zvok pa naredi na mnoge močan vtis, sliši se daleč v javnem prostoru, ima pa tudi zelo posebne akustične lastnosti – sestavljajo ga številni delni toni. »Simbolično je nekoč pomenil pripadnost določenemu kraju, ljudje so tekmovali, kateri zvon ima lepši glas, se dlje sliši ali prvi zazvoni jutranjico. Zvonovi so predstavljali povezavo z nadnaravnim, odganjali zle sile ali pa so imeli (in v nekaterih primerih še imajo) preprosto signalno funkcijo – naznanjali so čas, nevarnost, smrt. Ljudje so bili navezani na zvočnost zvonov tudi zato, ker so zvonovi narekovali ritem življenja. Tako dnevni ritem, ki se začne z jutranjim zvonjenjem in konča z večerno avemarijo, kot praznični, npr. poroko, praznični mašni obred.«

Kljub tej zasidranosti v slovensko tradicijo zvonovi včasih zmotijo prebivalce. Kolavdator Šuštar iz koprske škofije ne pozna kaj dosti tovrstnih primerov, se pa zgodi, da se na podeželje priselijo »kakšni vikendaši, ki mislijo, da bodo lahko narekovali življenje v vasi«. Do pritožb laže pride v mestih, na primer tam, kjer so tik ob zvonikih postavili visoke stanovanjske bloke.Zvonovi so običajno v velik ponos in veselje vsem, vernim in nevernim.

Kdaj se pojavijo težave

Težave, ki se lahko utemeljeno pojavijo zaradi zvonjenja, Šuštar povzame s tremi različnimi primeri: če je zvonjenje predolgo in prepogosto, če je premočno, torej preglasno, in če so zvonovi razglašeni, saj tudi to podzavestno vpliva na sprejemljivost zvonjenja. Na (pre)dolgo zvonjenje med drugim vpliva to, da so mehanske naprave v cerkvah pogosto zastarele, posodobitev pa je povezana z velikimi stroški, ki jih župnija ne zmore vedno. V takšnih primerih Martin Šuštar druge župnike spodbudi, naj stopijo v stik s krajevno skupnostjo ali občino, da morda skupaj najdejo rešitev. V Sloveniji so »režimi« glede zvonjenja zelo različni od župnije do župnije. Pri tem Šuštar omeni še zlasti zvonjenje za pokojnikom, ki včasih traja zelo dolgo in se v dnevu trikrat ponovi. Koristilo bi poenotenje, vendar se zaveda, da je to tako rekoč »misija nemogoče«, saj je vsak kraj zelo navezan na svoj red zvonjenja.

Kadar ni moteče zvonjenje, ampak bitje ure, župnik Šuštar priporoča, da bi se bitju od devete ure zvečer do sedme ure zjutraj odpovedali, razen tam, kjer si ljudje želijo slišati bitje tudi ponoči in je glede tega v kraju mogoče doseči splošen konsenz.

Težave se zaradi zvonjenja lahko pojavijo v treh primerih: če je predolgo in prepogosto, če je premočno, torej preglasno, in če so zvonovi razglašeni.

Brez umikanja, a z mero

Na splošno se Šuštar zavzema za zmeren pristop. Po eni strani ni nikakršnega razloga, da bi se pri zvonjenju katoličani umikali, po drugi strani pa se je treba odreči pretiravanju s preveliko pogostnostjo ali glasnostjo. Takšno stališče je skladno s smernicami Slovenske škofovske konference o rabi zvonov iz leta 2013, naj se v okolju, kjer je zvonjenje pozitivno sprejeto in med ljudmi ne povzroča težav, ohranijo obstoječe navade in urniki zvonjenja, v okolju, kjer prihaja do trenj ali nesoglasij med cerkveno skupnostjo in civilno družbo zaradi rabe cerkvenih zvonov, pa naj se župniki ali rektorji svetišč pogovorijo o težavah in skušajo najti soglasje. »Jakost zvoka zvonov naj bo prilagojena danemu okolju (npr. gosto poseljena naselja ali bližina visokih stavb). Ob tem pa upoštevajmo, da je prva naloga zvonov, ki morajo biti slišni in prepoznavni, vabiti vernike k molitvi in bogoslužju,« so zapisali slovenski škofje.

Na vprašanje iz naslova – ali je zvonjenje hrup ali glasba? – etnomuzikologinja Mojca Kovačič in župnik Šuštar soglasno odgovorita, da so zvonovi glasbilo, zvonjenje pa glasba. Zvok, ki nastaja pri zvonjenju, je po smernicah SŠK »skladen s toni glasbene lestvice, kar za ljudi ni nujno nezaželeno ali moteče, podobno kot tudi zvoki glasbil za ljudi običajno niso nezaželeni ali moteči«. Dr. Mojca Kovačič dodaja, da je pri vsem skupaj treba upoštevati, kako ljudje doživljajo zvok zvonov. »Ravno na tak način lahko postavljamo meje med glasbo, zaželenim zvokom in nezaželenim zvokom oziroma hrupom. Res, imamo zakonodajo, ki določa meje sprejemljivega na področju hrupa, vendar pa so te meje pogosto v nasprotju s človekovim dojemanjem prijetnega zvoka. Tudi pri zvonjenju ali pritrkavanju.«

Zgodi se, da se na podeželje priselijo »kakšni vikendaši, ki mislijo, da bodo lahko narekovali življenje v vasi«.

»Ne posega v človekove pravice«

In če smo pri zakonodaji: po evropski direktivi (2002/49/ES) je hrup »nezaželen ali škodljiv zunanji zvok, ki ga povzročajo človekove aktivnosti, vključno s hrupom, ki ga oddajajo prevozna sredstva v cestnem, železniškem in zračnem prometu ter naprave na območjih z industrijsko dejavnostjo (…)«, iz česar je mogoče razumeti, da zvonovi v to opredelitev ne sodijo. Da je zvonjenje v skladu z Ustavo RS in ne posega v človekove pravice, je v svoji odločbi z dne 15. aprila 2010 (glej 167. člen obrazložitve odločbe) odločilo tudi ustavno sodišče.