Kam gre človeštvo?
Zavedam se, da je vprašanje precej splošno, a ga vseeno zapišem. Zdi se mi, kot da se v zadnjem času (pandemija, protesti po svetu ...) ruši svet oziroma način življenja, kot smo ga poznali. Se vam zdi, da smo sedaj na prelomni točki zgodovine človeštva?
Pavel
Ljudje kakor romarji skozi čas in različna kulturna obdobja vidimo pred seboj kakšen kilometer, za seboj pa malo več in zgodovina bi nam morala biti »učiteljica življenja«. Preteklost si radi slikamo v rožnatih barvah in govorimo o »zlatih starih časih«. A že sv. Avguštin je svaril pred oboževalci preteklosti. Vsaka doba ima svoje prednosti in svoje pomanjkljivosti.
Vedno obstajajo »preroki nesreče«, kakor obstajajo sanjači o mogočem raju na zemlji. Danes so to tako imenovani »transhumanisti«, ki napovedujejo, kako se bo lahko človek po zaslugi znanstvenih posegov v same svoje zasnove spremenil v neko nadčloveško bitje in presegel samega sebe. A ravno pandemija, ki jo omenjate, nas opozarja na morebitna presenečenja, ki nas temeljito prizemljujejo.
Res pa je, da živimo v času zelo hitrih in globokih sprememb. Včasih se tudi stoletja v življenju ljudi ni kaj prida spremenilo. Novi vek pa je v znamenju novosti in te nastopajo vedno hitreje in vedno globlje posegajo v naše življenje. To pa ne pomeni, da ni nekaj stalnic, vezanih na to, kar človek je, vsem »transhumanistom« navkljub. Mozartova glasba je še vedno lepa, čeprav se ne vozimo več s kočijo, kakor se je on. Še vedno je res, da »ni najbolj nesrečen tisti, ki krivico trpi, ampak tisti, ki krivico dela«, čeprav danes ne umiramo za istimi boleznimi, kakor so modrijani, ki so to prvi uvideli. »Zlato pravilo«, po katerem je treba drugemu storiti, kar si kdo želi zase, je preživelo stoletja in tisočletja. Temeljnim resnicam in vrednotam rja in molji ne pridejo blizu, pravi Jezus.
Seveda pa obstaja nevarnost, da bodo ljudje zavrgli tudi to. Igramo se s samimi osnovami morale in človečnosti: splav, evtanazija, zanikanje spola …
Katoliška cerkev, ki vztraja pri temeljnih vrednotah človekovega dostojanstva, me spominja na starozavezne preroke, ki so svarili pred dejanskimi pretečimi nevarnostmi, doživljali pregon za pregonom. A čeprav so videli, da ljudstvo pod vodstvom svojih slepih in pohlepnih politikov drvi v prepad, so ohranjali zaupanje v Boga, ki ostaja zvest svoji zavezi. Verjeli so v rešitev ostanka, korenike, iz katere bo pognalo novo drevo. Bog je človeka ustvaril po svoji podobi in nobena hudobija ali zmota ne more izničiti klice bogopodobnosti v človeku. Naj se laž, napuh in zloba še tako šopirijo in premamljajo ljudi, kakor opisuje tudi Knjiga razodetja, ostaja Božje kraljestvo neuničljivo. Ni nemogoče, da gremo naproti nepredstavljivim preobratom. Sv. Avguštin je doživljal propadanje svoje stoletne rimske kulture in njenega imperija in imel občutek, da se podira svet. Zato pa je napisal knjigo Božja država. To ni bila tolažba samo zanj, ampak je poziv k dejavnemu zaupanju tudi za nas v smislu, kakor ga izraža geslo kartuzijanov: Stat crux dum volvitur orbis: medtem ko se svet vrti (spreminja), križ (Božje ljubezni) stoji.