Naši sosedje imajo pregovor: »Jezik rine tja, kjer zob boli!« Pregovor se že dolgo uresničuje tudi v naši družbi

Naši očetje so naši veliki dobrotniki, obvarovali so propada naš narod in naš jezik, rešili so nas sužnosti in nas osvobodili, popeljali so nas iz mračne preteklosti v svetlo prihodnost, postavili so temelje samostojni Sloveniji, vse, kar danes uživamo, je njihova zasluga in sad njihovega poguma in njihovih herojskih odločitev in dejanj. Zakaj se torej naš jezik ne more umiriti in se po tolikih desetletjih še vedno vrača proti bolečemu zobu medvojnih in povojnih pobojev? Kaj je v tej zgodbi narobe, da ji ne moremo priti do dna in nam je ne uspe dokončati? Odgovor je zelo preprost in nam ga naši očetje ponujajo sami. Naredili so namreč veliko napako: Svoja dejanja so opravljali bolj ali manj na skrivaj in na skrivnem, svoj načrt so uresničevali zahrbtno in z nasiljem, svoje žrtve so metali v rove in brezna in jih zasipavali z zemljo in gruščem in z različnimi odpadki in jih zalivali z betonom, svoja dejanja so z vsemi močmi tajili in zanikovali, izgubljali spomin in pozabljali v nebo vpijoča grozodejstva, ki pa so desetletja odganjala spanec z njihovih oči in brezkončno grizla njihovo vest in njihovo dušo: Kakšna škoda! Prikrivanje in tajenje je bila njihova usodna napaka! Zakaj so jo naredili? »Kajti vsak, kdor dela hudo, sovraži luč in ne hodi k luči, da bi se njegova dela ne odkrila; kdor pa deluje po resnici, prihaja k luči, da se njegova dela razodenejo, ker so storjena v Bogu« (Jn 3,20-21). Pričakovali bi, da bodo ponosni na svoja rodoljubna in častna dejanja, ki so jih opravili, in na hvalevreden in ugleden prispevek, ki so ga doprinesli za blagor ljudstva in domovine, da bodo svoje herojstvo dokazovali vsak s svojim seznamom ali vsaj približnim številom zločincev, ki jih je junaško in uspešno dotolkel, oni pa so svoja dejanja prikrivali in tajili. Kakor nasilnike opisuje slavni Job: »Oni so med nasprotniki svetlobe, ne poznajo njenih poti in ne stojijo na njenih stezah. Pred zoro vstaja morilec, ki ubija ponižanega in ubožca, in ponoči oživi kakor tat! Tudi prešuštnikovo oko čaka na somrak in pravi: Nobeno oko me ne sme 154 sporočila slovenskih škofij 7/2020 videti, in si zakrinka obraz. Ponoči vdirajo v hiše, podnevi pa se zaklepajo, saj ne marajo svetlobe« (Job 24,13-16). Odkrivamo grozljiva grobišča in preštevamo prestreljene tilnike in pohabljene kosti, toda največji dokaz in najboljše pričevanje si naši očetje dajejo sami: »Iz tvojih ust te sodim, malopridni služabnik!« (Lk 19,22). Dobro so vedeli, kaj delajo, zelo dobro! Nobeden izmed njih ni po svoji smrti ob srečanju s svojimi pobitimi mogel reči: Oprosti mi, nisem vedel, kaj delam! Kako nisi vedel, kaj delaš, in koga si se bal, da si delal na skrivaj in do konca življenja tajil mojo žrtev in moj prispevek? Nikoli prej se nisva srečala in bil si prepričan, da se nikoli več ne bova: In zdaj sva tukaj oba! V moji zadnji uri si bil močan, zelo močan, jaz pa skoraj brez moči in tudi popolnoma brez moči. Bil sem preslaboten za boj, a bil sem hkrati premočan, da bi bil premagan! In prepričan sem, da tudi tebi tvoja zadnja ura ni odbila, preden si se zmlel in zamesil in spekel, preden si se sesul in skesal in očistil – samo tako si lahko vstopil v to hišo. Tudi tebi je Gospod povedal kakor Kajnu: »Ne, ne, nihče te ne bo ubil, tvoja kazen bo v tem, da boš živel!« (1 Mz 4,15). In tudi ti si moral iti skozi znano preizkušnjo: »Mi, ki smo močni, smo dolžni prenašati slabosti tistih, ki niso močni, in ne delati sebi po volji. Vsak izmed nas naj skuša bližnjemu ugoditi k dobremu, v spodbudo. Zakaj tudi Kristus ni sebi ugodil, ampak kakor je pisano: Sramotenje tvojih sramotilcev me je zadelo!« (Rim 15,1-3). »Kako strašna slepota je človeka!« Še veliko manj razumljivo pa je, da po tolikih desetletjih še vedno slavimo in hvalimo dejanja, ki so se jih naši očetje v dno duše sramovali in jih dosledno in skrbno prikrivali? Število žrtev in načini izvajanja pobojev jasno razodevajo, kako strahovito je bilo sovraštvo, ki je naše očete vodilo v poboje, in koliko krvi je bilo treba preliti, da se je sla po krvi za silo odžejala in prevzela oblast, uvedla diktaturo proletariata kot vrhunec demokracije ter se do nadaljnjega potuhnila. Postavlja se strašno vprašanje: Smo, kjer smo, ker so naši očetje ravnali tako, kot so, ali smo, kjer smo, kljub temu da so naši očetje ravnali tako, kot so? Petinštiridesetletna diktatura proletariata, to je diktatura manjšine, ki je z majhnimi presledki zdaj že skoraj petinsedemdesetletna, brezobzirno uporablja vsa sredstva za rušenje in spodkopavanje zakonito izvoljene večinske oblasti, ki njihove manjšinske diktature proletariata ne podpira. In tako danes zaprepadeni poslušamo in gledamo, s kakšno lahkoto se v današnji družbi razpihuje sovraštvo in iščejo zdrahe, podtikajo zli cilji in nameni, vzbujajo sumničenja in obtožbe, širijo laži in potvorbe, prikazujejo izmišljene domneve kot dejstva, raztresa slaba volja in ščuva k uporu, ustvarja zmeda in utira pot v brezvladje ter pripravljajo ozračje in razmere za ponovno nasilno zrušenje zakonite oblasti. Državne službe in ustanove, ki se na takšne kršitve javnega miru in reda ustrezno ne odzivajo, najbrž prezirajo svoje dolžnosti in ogrožajo blaginjo državljanov: »Podpihovalčeve besede so kakor slaščice, lezejo v notranjost telesa« (Prg 18,8). Tudi v notranjost naroda in družbe. Od javnih groženj s smrtjo do pobojev je samo en korak! Kako dobrohotna in mila so naročila apostola: »Kajti nekdaj ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Hodite kakor otroci luči. Kajti sad luči je v vsakršni dobroti in pravičnosti in resnici. Preizkušajte, kaj je Gospodu prijetno! Ne sodelujte pri jalovih delih teme, marveč jih obsojajte. Kar namreč oni delajo na skrivaj, je že omenjati sramotno. Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči« (Ef 5,8-13).

škof Jurij