NAŠE ŽELJE, NAŠE ŽRTVE
Naše želje, naše žrtve
17. 5. 2020 | Uvodnik (Družina, 17. maj 2020)
Po dolgih tednih krča smo spet laže zadihali. Počasno rahljanje ukrepov nas počasi vrača v normalnost. Vse bolj pa spoznavamo, da ta ne bo enaka kot prej. Vse bolj spoznavamo, da nas bolj kot življenje po virusu vsaj še nekaj časa čaka življenje z njim. Kot kaže, smo prestali prvi val epidemije. Toda zdaj moramo svojo željo po normalnosti prilagoditi, prevzeti nove navade dela, prostega časa in druženja.
Prilagoditi moramo tudi svoje načrte in pričakovanja, saj bo cena zaustavitve gospodarstva visoka. Omejevanje socialnih stikov je marsikomu prineslo tudi omejene dohodke. Solidarnost, ki smo jo pokazali, ko je šlo za ohranjanje človeških življenj v boju proti covidu-19, bo potrebna tudi za ohranjanje podjetij, delovnih mest in osnovnih javnih služb. Povezanost, ki smo jo čutili, čeprav smo bili zaprti doma, bomo morali izkazati tudi, ko se bomo vrnili na delo, v župnijo, ko bomo vstopili v trgovino, šolo ali zdravstveni dom.
Veliko stvari, ki smo jih imeli za samoumevne, je postavljenih pod vprašaj, po drugi strani pa smo se začeli bolje zavedati njihove prave vrednosti. Vse bolj se sprašujemo, kam se zares želimo vrniti. Željo po vrnitvi v normalnost spremlja tudi želja po spremembah. Ali ne bi bilo lepo, če bi imeli manj prometnih zamaškov, čistejši zrak, pravičnejšo družbo? Tudi te želje bomo morali prilagoditi realnosti, predvsem pa ne čakati, da jih izpolnijo (in plačajo) drugi.
Pravo vprašanje ni, kaj želimo spremeniti, ampak kaj smo pripravljeni narediti ali celo žrtvovati. Iz časa, ko smo bili zaprti doma, lahko črpamo navdih za življenje zunaj. Če nas je virus prisilil, da smo preobrnili svoje prioritete, to lahko izkoristimo in damo prednost vrednotam, ki smo jih zanemarjali. Pandemija nas je zaustavila, nam dala misliti, presunile so nas človeške zgodbe. Ne pozabimo na vse to, da bomo našemu osebnemu in družbenemu angažmaju dali človeški obraz. Spremembe v družbi se začnejo z osebnim spreobrnjenjem.
Rok Blažič