Za kaj pravzaprav gre pri stvari, s katero se mora ukvarjati že tretja zaporedna slovenska vlada, ki očitno tudi ne bo uspela ustrezno uresničiti tistega, kar mora?
Ustava Republike Slovenije opredeljuje našo državo kot demokratično, pravno in socialno. Oblast se deli na tri veje: zakonodajno (parlament), izvršilno (vlada) in sodno (sodišče). Te so med seboj neodvisne, a hkrati povezane. Predvsem takrat, kadar se opredeljujejo, recimo o nekem zakonu. Predsednik, vlada in ministri javno prisežejo, da bodo spoštovali ustavni red in delovali za blaginjo Slovenije. Predlog zakona o financiranju zasebnih osnovnih šol namesto uresničitve odločbe ustavnega sodišča celo poslabšuje trenutne pravice staršev, ki imajo otroke v teh šolah (namesto sedanjih 85 % bo v prihodnje realni delež sofinanciranja 65%).
Kdo so te »drugačne« šole? V Sloveniji trenutno deluje šest nevladnih (ali kot pogosto slišimo zasebnih) osnovnih šol, ki so jih ustanovile skupine staršev, združenja ali kdo drug. Waldorfska pedagoška metoda, montessori pedagogika, program OŠ Lila, katoliški program so različni pristopi, s katerimi se bogati šolski prostor. Poleg pedagoške metode je zelo pomembna motivacija za vpis tudi vrednostni sistem, ki ga šola izbere in na katerem je postavljen celotni vzgojni model šole. Odnosi v trikotniku učitelj – učenec – starši so vedno postavljeni na nekih temeljih in šola v svoji prepoznavnosti s temi stopa v javnost. Vsakodnevno življenje v šoli je preplet vseh teh odnosov, vsebin, srečanj, interakcij in tako različnost v izbiri pomeni resnično svobodo in obogatitev.
Zakaj starši želijo vpisati otroka v tako (nevladno) šolo? Zato, ker se prepoznajo v tej identiteti šole. Tu ne gre samo za vprašanje kvalitete. Gre bolj za vprašanje celostnega koncepta vzgoje, celostnega razvoja osebnosti, kar je zapisano tudi kot eden od ciljev izobraževanja. In starši želijo za svojega otroka najboljše. Pravzaprav vsi v državi želimo za otroke in mlade najboljše. Ker smo prepričani, da bodo v prihodnje oni nosilci našega skupnega življenja. Kot tisti, ki bodo kot delavci, inženirji, znanstveniki, zdravniki ipd. skrbeli za blaginjo vseh v naši državi. In ko ustava zagotavlja možnosti za različne načine, po katerih lahko teče vzgojna pot, starši izberejo tisto, ki jo prepoznajo za najbližjo svojemu osebnemu prepričanju.
Šola pa ima še eno pomembno komponento. Je v službi socialne države. V šoli naj bi imeli vsi učenci enake možnosti – tisti iz družin v težkih socialnih okoliščinah, tisti, ki imajo učne težave, in tisti, ki so učno nadpovprečno uspešni, vsi, ki želijo razvijati svoje različne talente. Nevladna osnovna šola nikakor ne sme postati prostor, kjer so lahko samo tisti, ki si to lahko »privoščijo/plačajo«. Žal zadnji predlog zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) uvaja ravno to. Pristojna zakonodajna služba vlade je opozorila, da predlog poslabšuje pravni položaj pobudnikov ustavne pobude in torej ni ustrezen. Vlada je predlog zakona kljub temu potrdila in dala v obravnavo v državni zbor.
Za slovensko družbo bi bilo dobro, da bi končno vsi, na čelu z izvoljenimi predstavniki družbe, prenehali spodkopavati načela demokracije in socialne države ter začeli spoštovati pravni red.
Anton Česen
ZAKON O FINANCIRANJU ZASEBNIH ŠOL
Neuresničevanje ustavne odločbe
16. 6. 2019 | Komentar v DRUŽINI
Konec leta 2014 je ustavno sodišče odločilo o pritožbi staršev, ki so morali plačevati šolnino za osnovnošolsko izobraževanje svojih otrok. Odločba se je glasila, da morata vlada in parlament spremeniti zakon in zagotoviti 100-odstotno sofinanciranje javno veljavnega programa osnovne šole (ne glede na to, kdo je ustanovitelj šole). V 57. členu ustave beremo, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in svobodno ter se financira iz javnih sredstev. Starši so torej upravičeni do svobodne izbire šole, ne da bi morali za »drugačno« šolo doplačati.