Ob koncu življenja

Vsakih nekaj let smo deležni razvnemanja razprave o evtanaziji; nedavno so pobudo za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja sprožili prvopodpisana upokojena ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič in nekaj drugih znanih imen. V peticiji so med drugim zapisali, da se zavzemajo za to, »da organi, kakršni so Komisija RS za medicinsko etiko, zastopniki pacientovih pravic in Varuh človekovih pravic, postanejo njeni spodbujevalci«. Izjava zveni kot šolski narek, določa, kako naj deluje in razmišlja avtonomna strokovna zdrav­stvena ustanova, pa tudi komajda imenovanemu varuhu so podpisniki, med katerimi so Dušan Keber, Spomenka Hribar in Matevž Krivic, že dali prvo »domačo nalogo«: namesto da bi se zavzemal za človekovo življenje, naj spodbuja njegovo skrajšanje. Najbolj šokantna pa je trditev, da je »tveganje zlorab takšne pravice do pomoči manjše od tveganja neznosnega in neustavljivega trpljenja in zlorab, ki lahko doletijo človeka brez te pravice«. Kako torej? Če nekdo zlorabi pravico do evtanazije, to pomeni, da nekoga ubije. To naj bi bilo potemtakem »manjše tveganje«?

Hoja po robu tudi sicer ves čas spremlja razpravo o evtanaziji: človekovo dostojanstvo je povezano z ugledom, dosežki. Življenje, ki šteje, je avtonomno, uspešno in pod žarometi. Mogoče je prav zato peticijo podpisalo toliko »estradnikov«. Ko pa telo in um začneta usihati, ne moremo več govoriti o dostojanstvu človeka, to poglavje je treba na hitro pozapreti, skriti je treba človekovo ranljivo plat, preskočiti zadnjo možnost, da bi postali ponižni in hvaležni za pomoč bližnjega, in določiti datum odhoda. Za evtanazijo ali samomor z asistenco je potreben »izvajalec«, to pa naj bo zdravnik, še zahtevajo v peticiji. Če ne prej, se tu stvar zaplete. Komisija RS za medicinsko etiko se namreč zavzema za brezpogojno spoštovanje nedotakljivosti človeškega življenja. Združenje ameriških zdravnikov je v svojem najnovejšem dokumentu prav tako odklonilo zdravniško pomoč pri samomoru z utemeljitvijo, da bi to zmanjšalo zaupanje bolnikov v zdravnike in temeljito spremenilo vlogo zdravnikov v družbi. Namen medicine ni nadzor nad načinom in trenutkom človekove smrti, ampak sočutna pomoč vse do zadnjega diha.

Naključje ali pa tudi ne je dejstvo, da se o evtanaziji pogovarjamo v času, ko Slovenijo močno zaznamuje pomanjkanje ključnih razvojnih reform. Evropska komisija je konec februarja v primerjalnem poročilu vlado opozorila, da »strukturne reforme pokojninskega sistema, zdravstvenega sistema in sistema dolgotrajne oskrbe postajajo vse bolj nujne, da bi Slovenija ostala na poti dinamične in trajnostne rasti. Staranje prebivalstva kliče k znatnim naložbam, ki bi olajšale pritisk na si­stem zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe.« Kaj naj rečemo? Da upamo, da evtanazija ni tisti odgovor, ki bi pomenil ključno reformo našega pokojninskega sistema. Po ocenah Komisije za medicinsko etiko bi glede na nizozemski model, kjer evtanazija predstavlja 4,31 odstotka vseh smrti (odstotek še narašča), za Slovenijo to pomenilo 788 hitrejših smrti.

Boli tudi osamljenost v jeseni življenja. Občutna postaja prezaposlenost in obremenjenost srednje generacije, poznajo se tudi odselitve. V letu 2017 se je iz Slovenije odselilo 9.871 slovenskih državljanov. Tudi sicer je za marsikoga na stara leta vprašanje »koga sploh imam?« zelo resno. Za nekatere starejše bi uzakonitev evtanazije lahko pomenila dodaten pritisk, da ne bi bili v breme svojim razseljenim bližnjim. Razprava o evtanaziji je lahko dobra iztočnica, da ozavestimo strah pred lastnim umiranjem in umiranjem naših bližnjih. Povejmo si tudi dobre zgodbe o slovesu, o tem, s katerimi besedami so se bližnji poslovili od nas, in bodimo hvaležni, če smo se spravili z njimi, čeprav ni vse idealno.