Ne dolžnost, ampak vabilo
Biti prazničen ni dolžnost, ampak vabilo, ki vre iz življenja samega, je misel Alenke Rebula. Vabljeni smo, da opazimo, kako prazničen, sijoč in radosten je lahko trenutek in koliko je vredno, da nam je dan. "Praznik naj bo dopust, osvobojen prostor, kot je izvorno bil, takrat nam je dopuščeno nekaj, kar običajno ni mogoče. Odpre se svoboda, praznina, v kateri lahko odkrijemo tiste svoje potrebe, ki jih obvezujoča vsakdanjost izriva."
Potreba po prazničnosti je osebna potreba vsakega človeka, v vseh kulturah je tako bilo in tudi v tej je dobro, da si zagotovimo tisto, kar nam delovna vsakdanjost ne omogoča, kar nam preprečuje in zavira. "Ta pritisk neizpolnjenosti nabreka in se steka v veliko deročo reko, ki išče izhod in izpolnitev v prazničnih dneh."
Včasih so bile veselice drugačne
"V starih časih so ljudje šli lepo oblečeni na veselico in nekaj časa preživeli brez dela in skrbi, druženje ob glasbi in igri jih je povezalo, pozabili so na trdo življenje, razprtije in trpljenje in se poveselili. Sodelovali so vsi, nihče za uspeh veselice ni bil zadolžen in odgovoren. Danes so vaški prazniki te značilnosti izgubili. "Pripravljamo jih s ciljem, ki mora biti dosežen, pričakuje se uspešnost pobude. Na eni strani so odgovorni in na drugi občinstvo brez zadolžitev, biti bi moral tudi dobiček. Danes torej z vsem, kar počnemo, hočemo narediti vtis, treba je požeti odobravanje, se izkazati s svojimi sposobnostmi, v zahtevnosti do sebe in drugih pa se prazničnost ne more roditi."
Pred prazniki čutimo praznično napetost. "Zajadrati v odprtost in olajšanje, v svobodo, se razpreti v čistem vetru, zadihati, narediti prostor temu, kar najbolj iskreno želimo doživljati. Vse to nabito hrepenenje vnašamo v praznike in bolj nam je česa pomembnega manjkalo, bolj je naše razpoloženje podobno narasli vodi, ki sili prek jezu."
Za vstop v prazničnost je predvsem treba poznati svoj seznam potreb, ki težko pridejo na vrsto. "Tu ne gre za splošne želje, ki jih lahko naštevamo brez napora. Gre za poglobitev v vprašanje, kaj vsak od nas pogreša posebnega in zelo osebnega v svoji vsakdanjosti, kar tudi izraža našo enkratnost in nas oživlja," pojasni Alenka Rebula. Kaj je tisto, je odvisno od posameznikovega značaja in izkušenj in tudi od življenjskega trenutka. Nekateri imajo radi vrvež, veliko dogajanja, drugi tišino in mir, tretji malo enega in drugega, v različnih obdobjih imamo različne želje.
Vsaj uro na dan zase
Prazničnost se začne s tem, da prebudimo pozornost do sebe, nekateri pogrešajo spremembe, drugi počitek in tišino, hojo po gozdu, tretji bi brali, poslušali glasbo, se umetniško izražali. "Nekatere dobrine so nenadomestljive za naše veselje do življenja. Če nam jih kronično primanjkuje, se dogaja nekaj zahrbtnega: vedno manj čutimo, da nam jih primanjkuje. Vdanost v obstoječe stanje je seveda le navidezna, saj življenje v nas glasno trka na zaprta vrata. Ne moremo drugače, kot da si nemir tešimo z nadomestili. V resnici nam je težko in hudo, a se ob tem ne ustavljamo in še naprej poskušamo doseči, da bi vse teklo, kot mora. Da bi vse to obvladovali, moramo odtegniti pozornost sebi, nismo več pozorni na naše lastne želje." Posluh za svoje potrebe lahko pri človeku postopoma otopi, zato si je treba prisluhniti.
Alenkine misli, ki prav pridejo
- Življenje se dogaja ta hip in telo hoče biti živo zdaj.
- Kar ti manjka, te išče.
- Moč potrebuje korenine, da ostaja z menoj.
- Pod kožo je resnica o naših potrebah.
- Poslušati drugačne od sebe je lahko zelo bogata, nepredvidljiva izkušnja.
- Na poti skozi gozd sem opazila, da me vidi in uči živeti.
- Malenkosti spreminjajo življenje.
- Poglej, kaj te boli, a tudi vse ostalo.
- V žalosti ne pozabi na svoje veselje.
- Ko nam je težko, navadno pustimo, da nas preplavijo žalost, skrb, teža. Toda življenje v nas brani svoj sveti prostor.
- Življenje ni vožnja po avtocesti. Ne moremo pritiskati na plin po mili volji. Ni ravno, ni pregledno, ni ograje, ki prepreči, da bi nam kaj prekrižalo pot.
- Če se bojiš, potrebuješ dobre izkušnje. Strah izraža naše prepričanje oziroma izkušnjo, da ne moremo računati nase. In na druge.
- Sila smo in ne vemo.
- Naša prva naloga je povabiti sebe v življenje vsak dan.
- Ekspanzija in seganje čez meje znanega sta pogosto dobra izbira. Včasih pa je čudovito delati nasprotno.
- Trenutek blaženosti ugasne, če ga povežete z vsem, kar manjka. Zakaj mu ne bi pustili, da vas popelje nekam, kjer še niste bili?
- Počastiti, kar mi je uspelo, je kot nahraniti in pobožati svojega ljubega psa čuvaja.
Mnogi že dolgo pogrešajo spremembe, kot bi jim zmanjkalo zraka, a se tega ne zavedajo. Drugi potrebujejo globinski počitek in tišino, ki je že zdavnaj nimajo, sprehod po gozdu, morski zrak, občutenje telesa ob hoji, glasbo, branje, pogovor. "Vsak od nas doživlja radost predvsem kot obilje tistega, česar je vsak dan premalo. Naše telo, srce in duša hrepeneče čakajo na svoj čas in prostor, ko si bomo priskrbeli, kar najbolj pogrešamo. Šele v stiku s pozabljenimi hrepenenji bomo ozavestili, kako nam je bilo hudo, ko smo jih zanemarjali, in kako bistvena so."
Prazničnost se začne s tem, da prebudimo pozornost do sebe. Prav rahlo in počasi se bo oglasilo tisto, kar že predolgo čaka na našo ljubezen. "Spoznala sem žensko, ki z družino živi v veliki hiši, vsi imajo svojo sobo, samo ona ne. Vprašala sem jo, kje zapre vrata in je sama s seboj. Odgovorila je, da nikjer. Za vse druge skrbi, samo zase ne. A vsak človek potrebuje vsaj eno uro na dan miru, časa samo zase."
Nekateri tega zelo dolgo ne ugotovijo, zdi se jim, da gre vse narobe, a nimajo poskrbljeno za osnovne stvari. Doma si je treba stvari urediti tako, da lahko vsak reče: končno tišina, da lahko zasliši svoje srce, bitje svojega srca in da mu je dolgčas. Takšno življenje je tudi priznanje od drugih, dopustijo ti svobodo, brez katere ni mogoče živeti. Če človek tega ni deležen, gre iz ene izkušnje v drugo, vse so si podobne, vedno je na preži, vedno išče in čaka.
"Kvaliteta življenja človeka se meri v tem, ali to ima ali ne. Od tega je odvisno, kako bo takšen človek uporabljal svoje sposobnosti, svojo kreativnost." Posebej visoko občutljivi ljudje to potrebujejo, in v Mariboru je govorila o moči občutljivih, ki jo je mogoče izkoristiti, obrniti sebi v prid.
Povejmo, kaj hočemo
Ljudje se morajo čim prej naučiti poslušanja sebe, ugotoviti, da je to nujno. Tisti, ki se ne posluša, je ves čas na begu pred seboj. Pri njem se pojavi neodločnost, potrebuje deset minut, da se odloči, kaj bi jedel, nazadnje izbere tisto, kar so izbrali drugi. "Če bi ostalo samo pri hrani, še ne bi bilo tragično, a vse to prerase tudi v to, v katero šolo se bo vpisal, kakšno delo bo opravljal, in nikoli nikomur ne bo znal reči ne. Živimo v časih, ko bi vsak moral vedeti, kaj je treba in kaj hoče, on pa nič od tega ne zmore izraziti. Ko bi bilo treba kaj pametnega reči, tega ne stori, a ne zato, ker ne ve, ampak zato, ker se ne more odločiti. "Nima osebnosti, misli, da nima okusa, se sploh ne čuti, nima pravega občutka za to, kar je, hodi naokrog v megli. In dokler je megla, seveda tava." In tavanje seveda ni življenje, kakršnega si človek želi.
"Namesto 'jaz bi moral' si je treba reči 'jaz si želim'." Vprašanje, ki si ga skoraj nikoli ne zastavimo, je, katere izkušnje smo imeli, da imamo prav takšne želje in strahove, kot jih imamo. Večina ljudi se tu izgubi, visoko občutljivi še posebej. V prazničnem času se vse to še bolj izraža.
"Vsi smo imeli teto, babico ali mamo, ki si je pred prazniki naložila ogromno dela, od priprave prostorov do peke in kuhanja, in je pričakovala, da bodo od tega vsi srečni. Vse je naredila sama, zanesla se je samo nase, na koncu smo drugi lahko samo občudovali njen podvig. Morda je delala s srcem in dala od sebe vse, veliko vprašanje pa je, koliko je bilo vse to odgovor na njene globlje potrebe, kaj jo je gnalo, po čem je hrepenela. Tega navadno ni spraševala. Tako je še danes, mlajše ženske tudi nehote padejo v nastavljeno pajkovo mrežo, vključijo se v navade, ki jih je ustvarilo sorodstvo, ene slej ko prej prevzamejo vlogo tete, mame, babice, stopijo v vlogo tiste, ki mora poskrbeti za vse, se zadolži za vzdušje, dobro voljo in uspeh praznovanja. Navadno brez besed drugim razglasijo, da lahko to od njih pričakujejo, občutek, da morajo druge razveseliti ali celo osrečiti, s tem, kar naredijo za praznike, zavlada mimo zavesti. Ne odločijo se, ampak se preprosto znajdejo pred nalogo, v kateri ni prostora za njihove lastne potrebe."
Pristno praznični s knjigo
"Knjiga Pristno praznični prinaša olajšanje in veselje, pravljica in misli odpirajo vrata v prostost, vodi k odkrivanju prazničnih trenutkov," so knjigi o praznikih na pot napisali v založbi Inštitut Vera vase, kjer je izšla. Kako brez napora narediti iz naših praznovanj prisrčno tople, osrečujoče dogodke, je mogoče v njej odkriti. Kako se rešiti preganjanja, utrujanja in nezadovoljstva, ker smo hoteli vse osrečiti. Je pot v radoživost po vaši meri. Potrebni smo prazničnosti, podarimo si jo, pravijo.
Bolje kot to je prevzeti samo svoj del. Da soustvarjamo pogoje za prazničnost in prispevati svoje, a ne več kot to. Izpeljemo samo tisto, kar zmoremo in čutimo kot svoje. "Podarimo si pravico do izbire," poudari Alenka Rebula. "To je velik dar prazničnosti, končno smo svobodni za doživljanje lepega po svoji meri. Ne razmišljajmo več o tem, kaj moramo izpeljati, ampak: če bo mogoče, ko bo mogoče glede na počutje in razmere. Ne razmišljajmo, kaj bi moralo biti, ampak kaj malega nam bo v srčno veselje. Pozorni bodimo na svoje občutke in meje. Veselje je otrok svobode in potrebuje veliko prostora, pripravimo mu ga. V iskreno, hvaležno srce, ki ne manipulira z drugimi za svoje cilje, lahko vstopi veselje. Zato sta pred prazniki najprej na vrsti pospravljanje in čiščenje notranjega prostora. Šele potem naj se vseli življenje in takrat lahko začnemo izbirati in odločati glede na resničnost, ki jo končno vidimo."
Kar se spomnimo, je bil nekdo ob nas
Pri vsem, kar smo doslej počeli, je bil nekdo poleg, je nekdo sodeloval. To spoznanje nas ovrednoti in počasti, kajti utemeljeno lahko občutimo, koliko drugim pomenimo. Drugi so veliko prispevali k našemu življenju in to je eden najglobljih razlogov za praznovanje. Dokler so dragi ljudje ob nas, se obdarovanosti ne zavedamo, ozavestimo jo, ko jih ni več. Zato jih moram počastiti v času, ko so. "Čas, da dojamemo, kakšen dar so ti ljudje za naše življenje, je zdaj. Čas, da jim to povemo in pokažemo, je zdaj." Hvaležnost nam omogoča, da se odpiramo veselju in da opazimo vse na svoji poti, kar je osrečujoče. Vsaka neizrečena zahvala je odpoved veselju, vsak občutek hvaležnosti je cvet, poln semen. Dan brez hvaležnosti pomeni, da smo ga zapravili. Karkoli zaključimo, četudi neuspešno, je prav praznovati. Prav je opaziti, kaj smo izgubili, treba je žalovati in se posloviti, potem prepoznati tisto, kar smo sprejeli, in se zahvaliti. Novo lahko posejemo samo na njivi, s katere smo pobrali sadove in jo pripravili za nov ciklus.
"Vsi potrebujemo nekoga, potrebujemo sopotnike in učitelje. Učitelje zato, da se naučimo, sopotnike zato, da imamo z nekom podobne občutke in izkušnje. Danes mnogi nočejo imeti učiteljev, ker se bojijo, da ne bodo kos njihovim pričakovanjem. Nočejo se izpostaviti, da jih ne bi razkrinkali, da nečesa ne znajo. Zato, da poveš, da ne znaš, je potreben pogum. V prvem razredu osnovne šole to lahko rečeš, pri petdesetih težko. Iz podobnih razlogov se ljudje bojijo iskati sopotnike in zato se težko izvijejo iz stiske."
Sami popolnoma brez orožja in brez obrambe, goli in bosi, se ne znamo braniti pred nobeno stvarjo, smo v stanju stalne ogroženosti. Kdorkoli se nam približa ali karkoli naredi, je sovražnik. "To je posledica tega, da sebi ne dopustimo, da bi se branili, in torej ne prevzemamo odgovornosti za svojo varnost. Vsi so torej nevarni, počutimo se totalno ogroženi. Vsak pa ima pravico in dolžnost do samoobrambe. Hoditi sredi ceste je nevarno in občutek ogroženosti je realen, treba je stopiti s ceste na pločnik. Samoobramba v možganih deluje najhitreje, ko se karkoli zgodi, takoj odskočimo, torej smo opremljeni in to naravno lastnost je treba razvijati, treba je reagirati."
Iščimo utrinke čiste prazničnosti, nam polaga na srce Alenka Rebula. Ko to iščemo, najdemo, ljubimo, se temu predamo, se spremenimo v sijoča bitja. "Včasih občutek traja le za hip, a ostane v nas kot zvezda, ki se prižge in ne ugasne več. In naše nebo je vedno bolj polno zvezd in ostaja tam, da se lahko spet in spet ozremo vanj. Ko srečam človeka, ki me prevzame in navdihuje s tem, kar stori - to je lahko beseda, gib, izraz ali podobno, ko me pritegnejo barva, vonj, slika, glasba in še kaj -, je to ponujena prazničnost. Vprašajmo se, kdaj smo se počutili tako v lučkah, kdaj, kje in s kom."
Odgovori bodo povedali veliko o tem, kako pristno praznični znamo biti, kako živimo. "Lepo praznično doživetje je kot klas, poln zlatega zrnja," je poetična in še kako življenjska. Ker gre za to, kaj bomo iz svojih ravnanj posejali za prihodnost na njivo svojih odnosov. Kaj zaradi lepega doživetja storimo, kaj zdaj vemo, česa prej nismo, in je dragoceno, kaj lahko sebi damo bolj občutenega.
"Skozi naše praznike lahko steče tok življenja in s seboj prinese pomladne vode iz odtajanega ledenika vsakdanje čustvene ujetosti," povzame pesnica, psihologinja in predvsem človek, ki ve, kako uporabiti svoje izkušnje.
Bolj smo občutljivi, več zmoremo
Visoko občutljiv otrok je praviloma v ozadju, ne izpostavlja se pred drugimi in obstaja velika nevarnost, da si bo kaj naredil, če ima občutek, da ne paše nikamor. "Uporabiti mora svoj notranji svet, imeti priložnost pokazati, da je sočuten. Starši velikokrat skušajo pri otroku zatreti visoko občutljivost, ker se bojijo zanj, ali ga skušajo braniti pred svetom, ker menijo, da se sam ne bo znal. Občutljivost se lahko tudi spremeni v tenzijo, da začnemo drugim škoditi in s tem povemo, da smo drugačni. Tudi to se zgodi, da preganjajo druge visoko občutljive ljudi, namesto da bi jih pritegnili k sebi. Ker niso uspeli izraziti svojega potenciala, lahko tudi izsiljujejo. Neka deklica je simulirala srčne napade, to je počela tudi v odraslosti, umrla je stara 90 let."
Visoko občutljivega človeka lahko uporabimo v zelo plemenite in visoke namene, je pa lahko tudi grozen, ker kar naprej razglablja, kako je izgubil upanje, namesto da bi karkoli storil. "Ves svet lahko postane njegov sovražnik. Saj poznate ljudi, ki so vedno žrtve in nikogar drugega ne vidijo, to so tisti, ki so izgubili zaupanje v ljudi in vero vase, ostal jim je samo ta ovoj grenkobe in žalosti in pritoževanja."
Treba je najti izhod. "Že to, da drugih ne izsiljujemo s svojo občutljivostjo, je veliko dejanje, ki spremeni naše življenje. Prevzeti moramo odgovornost nase, jaz sem tista oseba, ki je zadolžena za to, da poskrbi za svoje dobro življenje. Treba se je naučiti, kako to speljati, ker je življenje dragoceno."
Za vsakega od nas. Vsak ima nekaj te občutljivosti v sebi in priznajmo si, da imamo pravico do tega. To sta naša prednost in naša naloga. "Od bližnjih ne moremo pričakovati, da bi naredili kaj namesto nas, to tudi ni njihova naloga. Mi se jim moramo približati, priti do tega, da postanemo pristni. Pristnost v nas postane moč. Ker v trenutku, ko smo dostopni za vsako resnico, se nam ni treba braniti. Energija, ki bi jo porabili za to, nam je na razpolago za življenje, tudi ni skrivanja tega, kar sem, zato ker ne vem, kaj bi s tem. Če ne skrivaš, te resda lahko imajo za čudaka, a preživiš, gre za to, da se nehaš bati, kaj bodo drugi rekli, jim torej ni treba ustreči. Nismo več ujetniki tega, da je tako, kot nam nekdo reče, ampak znamo ceniti samega sebe."
Zgodaj je treba začeti. "Pri otroku je treba visoko občutljivost čim prej spreminjati v ustvarjalnost, mu ponuditi stvari na ta način, da se bo v njih počutil dobro. To je pomembno za njegovo prihodnost in tudi prihodnost okolice. Že to je zanj dovolj, da na svoji poti sreča enega odraslega učitelja, ki to vzpodbuja. Namesto da se primerjamo, tekmujemo, drug drugemu pomagajmo. Tudi to je treba najprej opaziti pri drugem, kaj zna in ne, česa ne zna, mu reči, ti znaš to narediti, jaz pa ne. Ko iščemo način, kako ovrednotiti življenje drugih, najprej najdimo, kako ovrednotiti svoje, potem bomo znali druge."