MOLITEV ZA DOMOVINO
»Dajte nehat, no!« ali Kdo je ubil duha?
27. 5. 2018 | Jože Plut | DRUŽINA
Moliti je potrebno tudi za državo, državnike in domovino
Pred leti sem bil povabljen na srečanje za mlade. Bilo jih je kakih šestdeset. Spregovoril naj bi jim o svojem delu med vojaki in domoljubju. Prišel sem v uniformi in imel sem lepo izhodišče za pogovor. Spregovoril sem o naši zastavi, pomenu njenih barv, o grbu Vojaškega vikariata z letnico 745, ki predstavlja okvirno letnico krsta Gorazda in Hotimirja, o knjigi v njem, ki predstavlja našo pismenost (Brižinski spomeniki …) in križu, ki predstavlja našo tradicijo, krščansko kulturo in vero. Dejal sem jim, da je grb dopadljiv večini vojakov, saj jim je simbolika in povezanost simbolov za našo tradicijo, vrednotami, domovino in državo zelo blizu.
Kot verni mladini sem jim hotel spregovoriti tudi o molitvi, k čemur me je pred tem spodbudila tudi organizatorica srečanja. Vprašal sem jih, če so tisti dan že kaj molili? Mnogi so dvignili roko, nekaj jih je izmaknilo pogled. »A ste danes kaj molili za svoje starše?« je bilo naslednje vprašanje. Ena sama roka se je dvignila. »No, pa v tem tednu, ste zanje kaj molili?« sem hotel »povečati« število molivcev. Res se je dvignilo kakih deset rok … Ko sem isto vprašanje raztegnil na en mesec, se je dvignilo večino rok …
»Za domovino, ste že kdaj molili? Bili pri maši za domovino?« Niti eden ni dvignil roke ali z mimiko obraza nakazoval, da išče po svojem spominu, če se je vendarle kdaj pri njem »zgodila« molitev ali maša za domovino. Pa sem šel naprej z vprašanji, misleč, da je laže moliti za tiste, ki simbolizirajo domovino in državo, recimo predsednika. »Za predsednika države, zanj pa ste menda že kdaj kaj zmolili?« To je bil še čas predsednika Janeza Drnovška. V javnosti je takrat krožila njegova fotografija z vencem cvetja na glavi. Nekaterim državljanom se je predsednik tudi s cvetjem na glavi dopadel, drugim prav zato toliko manj.
Pričakoval sem vsaj kakšen pritrdilen odgovor, vsekakor pa ne take reakcije. Silen smeh, iz katerega je izstopal močan in prodoren fantov glas: »Za predsednika? Za njega? Pa dejte nehat, no!«
Kdo je ubil duha? Je res pretekli režim in sedanji čas katoličanom tako trdno vtepel v glavo, da se ne smejo ukvarjati s tistim, kar je javno in družbeno, z vprašanji domovine, s politiko itd., da si za domovino niti ne upamo več moliti? Tudi če je kaj od tega res, je res predvsem to, da smo se katoličani kot Slovenci katoliške vere sami odrekli delovanju v javnosti in za družbo v skladu z družbenim naukom Cerkve, če pa že delujemo v njej in zanjo, pa ne delujemo skladno z njim. Kako bi potem mogli moliti za družbo, državo, državnike in domovino?
Papež Frančišek trdi, da je delo v politiki najlepša oblika ljubezni do bližnjega. Da, konkretno delo za skupni blagor, skupno dobro, kjerkoli v družbi, državi in njenih ustanovah, vendar skladno z družbenim naukom Cerkve (ne pa kakšnim drugim naukom ali drugimi vrednotami …). Delo in molitev hodita skupaj. Delaj in moli! Moli in delaj! Tudi za državo in domovino. Pa ne samo pred volitvami, čeprav tudi! Kristjan državnike spoštuje (prim. 1 Pt 2,17) in zanje in za domovino moli (prim. 2 Tim 2,1-2) ter pošteno dela, da lahko dostojanstveno in mirno živi. Zato molimo za domovino vedno, tudi pred volitvami in v duhu sedaj že tradicionalne pobude »24 ur posta in molitve za domovino«, ki je pred dnevom državnosti.