Vendar vsakogar zanima, kako pretrgati vezi, ki nam preprečujejo, da bi poznali radost grešnika, ki so mu bili grehi odpuščeni. Jezus odpuščanja ni postavil zato, da bi bili žalostni in zaskrbljeni, ampak da bi nas osvobodil in nam podaril to veselje. Poglejte obraze ljudi, ki so se pravkar spovedali!
Tukaj je deset nasvetov, kako premagati ta strah in doživeti trenutek srečanja z Gospodom, ki ga bomo hoteli ponoviti.
1. Dober začetek …
Najprej moramo pregnati misel, da “tako ali tako nima smisla iti spovedi, ker že (pre)dolgo nismo bili”. Nikdar ni prepozno, da se pokesamo, naredimo črto in začnemo znova.
2. Maske stran
Gumb nastavimo na način “poštenost” in sprejmimo dejstvo, da smo ga kje polomili in da ne zmoremo vsega nadzorovati. Potem prosimo Boga, naj nam da moči in poguma za prvi korak. Gospod prav na to čaka.
3. Da bi se počutili sproščeni
Vsak spovednik je dober, vendar če se je na začetku težje zaupati komurkoli, lahko izberemo duhovnika, ob katerem se dobro počutimo.
4. S seboj vzemimo zapiske
Nekaterim je v pomoč, če s seboj prinesejo zapiske za spoved, da v spovednici ne bi postali živčni in bi jih strah ohromil.
5. Točnost je lepa čednost
Dobro je, če k spovedi pridemo nekoliko prej, da imamo čas zapreti oči in pomisliti na Boga. Pomisliti, da na nas gleda z neskončno ljubeznijo in usmiljenjem. Poskusimo tudi mi nase pogledati tako.
6. Nismo na izpitu
Pred spovednikom se spomnimo, da nismo na izpitu. Če ne vemo dobro, kaj storiti, lahko to preprosto povemo. Če nas je strah odprto govoriti, se spomnimo, da spovednika veže spovedna molčečnost in da vse, kar se izreče v spovednici, ostane popolnoma tajno.
Predstavljajmo si, da govorimo z Jezusom. Spovednik je le Njegovo “orodje”.
7. Premagati sram
Najprej priznajmo to, česar nas je najbolj sram, kar nas najbolj ponižuje, da čimprej dvignemo težki pokrov, ki nas stiska. Tako bo svetloba ljubezni lažje prodrla in osvetlila naš napuh, ki nam preprečuje, da bi mogli ljubiti in pustiti, da bi bili ljubljeni.
8. Vse povedati
Ničesar nalašč ne skrivajmo in ne bojmo se vedno znova povedati istih stvari. Vsakokrat, ko pademo, nas Bog želi dvigniti in se pri tem nikdar ne utrudi. Bistveno je, da se mi ne naveličamo iti k spovedi.
Ne skušajmo iskati olajševalnih okoliščin za greh, ki smo ga ravnokar priznali. Bog pozna naš dosje. Pozna vse zlo, ki je v nas, ne moremo mu povedati ničesar novega. Tam smo, da bi mu to zlo priznali in mu izročili svojo bolečino, da bi nas lahko osvobodil, nam odpustil in nas pozdravil. Ne gre za to, da bi vedeli, kako slabi smo, ampak da bi videli, kako je On dober.
10. Misliti pravično
Pokore ne smemo vzeti kot kazen. Kazen nam je naložena od zunaj, medtem ko gre pri pokori za iskreno in svobodno obžalovanje ter odločitev, da “napake popravimo” in izbrišemo rane, ki jih je naš greh zadal drugim. Kesanje je dejanje prijateljstva. Ko grehe izročimo Bogu, jih on pozabi in lahko gremo naprej.
