ROMANJE K P. PIJU

Romanje v Loreto, Monte Sant`Angelo, San Giovanni Rotondo, Bari ter Dubrovnik in Medžugorje

13.–17. junij 2017

»Veselje se poraja iz dejavne ljubezni; toda, če naj bi bilo to veselje popolno in pravo, ga mora nujno spremljati mir, ki nastane v nas, kadar je dobro, ki ga imamo, najvišje in zanesljivo dobro.«

sv. pater Pij

Če se včasih izgubimo v vsakdanjosti in ob tem zbežimo mimo veselja, miru in dobrega, ki ga nosimo v sebi, je romanje, srečanje z Bogom, s samim seboj ter z dobrimi prijatelji trenutek, ki nam ozdravi dušo. Zdravila smo se tokrat dodobra naužili z romanjem med nasadi oljk, modrino morja in neba; med »biseri« južne Italije, Dubrovnika in Medžugorja.

Zgodnja ura je poskrbela za zbiranje članov naše romarske družine, ki se vsako leto povečuje. Tokrat so se znanim obrazom pridružile še romarke iz Prlekije in slovenje-bistriškega konca. Nadvse obetaven začetek nas je vodil do sredine Italije, obmorskega mesta Loreto. Že je bilo čutiti sredozemski pridih in rahlo sapico vetra, ki nam je lajšala sprehod po trgu Matere Božje do bazilike, v kateri stoji Nazareška hišica. Po izročilu naj bi jo semkaj prinesli angeli iz Nazareta in v njej naj bi bivala Sveta Družina. Hladna kapelica v podzemlju bazilike pa je bila pravšnja za obhajanje prve romarske maše. Odprli smo svoje duše in prisluhnili Božji besedi.

Kasneje smo se na trgu osvežili z vodo iz vodnjaka ali s sladoledom ter ob tem pogledovali na bogato pokrajino. Vožnja ob obali Jadranskega morja nas je pripeljala do kraja San Salvo Marina. Tu nas je že vabilo od mestnih luči sijoče morje. Nekateri smo si namočili noge ali celo zaplavali v njem. Po dobri večerji lokalnega značaja je sledil počitek.

Zbudil nas je rdeče-rumen sončni vzhod lesketajoč se v morju. Po zajtrku je sledila vožnja mimo bogato cvetočih oleandrov, kaktusov, nasadov oljk, vinogradov in zlatih pšeničnih polj. Vse bližje smo bili kraju Monte Sant`Angelo, ki se bohoti na vrhu hriba, vse več je bilo oljk – toliko, da skoraj nismo verjeli svojim očem. Na vrhu hriba, a vendar pod zemljo, smo si ogledali cerkev sv. Mihaela, kjer je prvo svetišče stalo že v 5. stol., ko se je nadangel Mihael prikazal krajevnemu škofu. Zapustili smo kraj in se napotili proti mogočnemu romarskemu središču San Giovanni Rotondo. Tukaj stoji kapucinski samostan, kjer je živel in deloval Francesco Forgione – pater Pij, znan kot človek z znamenji Kristusovih ran (stigmami), priljubljen spovednik, leta 1999 razglašen za blaženega in leta 2002 za svetnika. V muzeju smo lahko podoživeli Pijevo življenje, se ob tem zamislili in razmislili. V kripti novodobne cerkve smo si ogledali svetnikov grob, ki ga je z veličastnimi mozaiki obogatil jezuit p. Marko Rupnik. Sv. mašo smo obhajali v stari cerkvi, kjer je nekoč maševal pater Pij. Bilo je pozno popoldan, čas za namestitev v hotelu, druženje, tudi kopanje v hotelskem bazenu, večerjo in nočitev.

Zbudilo se je novo jutro in z njim nov romarski dan. Med vožnjo do kraja Alberobello je bilo na sporedu občudovanje oljk, od mladih do tistih častitljive starosti. Vse smo imeli skoraj na dosegu roke. Slikovita pokrajina Trulli nam je pričarala istoimenska stožčasta bivališča – pritlične, bele hiške, narejene iz kamnov s stožčastimi strehami, na vrhu katerih so dodani razni simboli. Sprehodili smo se po ljubkih uličicah, pozidanimi s trulli, si razgledali njihovo notranjost ter hkrati pokušali in kupili tradicionalne izdelke, kot so razni eksotični likerji, testenine in podobno.

Prevzeti od lepot smo se podali naproti prestolnici Apulije, mestu Bari, ki je bilo v preteklosti središče bizantinske oblasti v Italiji in slovi po sv. Nikolaju, saj je ta dobrotnik pokopan v tukajšnji baziliki. V kripti smo obhajali mašno slovesnost. Preostanek vročega, a vetrovnega popoldneva smo preživeli sede na klopcah ob morju ali na skalah z namakanjem nog v blagodejni morski vodi. Po osvežitvi smo zaužili pristno italijansko večerjo. Zatem smo se prijetno vznemirjeni vkrcali na ladjo, pričakali doživeto izplutje in po bolj ali manj prespani pomorski noči, dočakali jutranji pogled na Dubrovnik. To izjemno pristaniško in zgodovinsko mesto, z mogočnim obzidjem, je bilo zasnovano v 7. stol., današnjo podobo pa je dobilo v 15. stol. Hodili smo po živahnih ulicah, spotoma opazovali glavne znamenitosti in  začutili utrip v mestu. Že nas je čakalo Medžugorje, kamor smo prispeli v popoldanskih urah; vmes smo počivali v čudovitem obmorskem mestu Neum. Po namestitvi v penzionu z nadvse gostoljubnimi domačini, smo se okrepčali z večerjo, a tokrat z bosanskim pridihom. V toplem večeru smo se ob farni cerkvi pridružili zbrani množici pri skupni maši. Sledilo je nabiranje moči – spanje, saj je bil cilj naslednjega jutra vzpon na Križevac.

Zbudili smo se v rahlo ohlajeno jutro, ki je bilo kot nalašč za vzpon na visok hrib nad vasjo, kjer stoji velik križ, postavljen ob 1900-ti obletnici Kristusove smrti. Med vzponom proti vrhu smo s pobožnostjo križevega pota podoživeli Jezusovo trpljenje. Nekateri izmed nas so se, zaradi lažjega vzpona, odločili za pobožnost na Crnici, znani po Marijinih prikazovanjih. Sveži od telesne in duhovne aktivnosti smo se vrnili nazaj v središče kraja. Čas do opoldanske maše v kapelici smo preživeli po svojih potrebah; počivanjem, izmenjavi besed v senci s prijatelji, sprehodom med stojnicami ali za osebno pobožnost. Po maši in kosilu je sledil povratek proti domu, nad katerim nismo bili najbolj navdušeni, a smo hkrati bili hvaležni za vse doživeto.

Če želimo kaj novega videti, se naučiti, spoznati, se povezati s sabo in Bogom, moramo na pot. Pot bo točno takšna, kot si jo naredimo – bo le dolgočasna cesta ali bo pot obdana z lepoto narave in z globokim sporočilom življenja. Med drugim smo na tokratni romarski poti spoznali, da smo »sol zemlje in sonce sveta«. Vrnili smo se z bistrimi mislimi, razumno glavo, ljubečim srcem, mirnejšo dušo in z novimi pogledi. Da bi, dragi bralci, začutili vsaj delček povezanosti in radosti naše romarske družine, naj za konec spregovori misel sv. patra Pija:

»Bodite kakor majhne duhovne čebele, ki v svoj čebelnjak nosijo samo med in vosek.

Vaša hiša naj bo vsa polna miline, miru, sloge, ponižnosti in pobožnosti v vašem pogovoru.«

Zapisala:
Ines Šinko

Foto: Karl Lampreht