Iščite pravo in vzvišeno lepoto
ČESTITKE SLOVENIJI V PLEČNIKOVEM LETU
DRUŽINA, NAŠ KOMENTAR, Zvone Štrubelj
Pretekli konec tedna je za slovensko javnost minil v znamenju slovesa od športne junakinje Tine Maze. Krasno in veličastno, lahko vzkliknemo! Po pravici pa se je teolog Ivan Štuhec vprašal, kako to, da je Tina morala izstopiti iz slovenskega športnega sistema, da je lahko tako uspela. Do vzpona in številnih smučarskih zmag jo je popeljal tuji trener, s športnimi metodami, ki niso zavezane nobenemu ideološko-političnemu sistemu.
Kaj ne bi moglo priti do podobnih sanjskih rezultatov ne le na področju športa, ampak tudi znanosti, tehnike, gospodarstva, kulture, vzgoje in izobraževanja, če bi znali bolj sodelovati in vključevati številne Slovence, ki so uspeli v tujini in bi bili odlični »trenerji« za razvoj in uspeh mladih talentov, ki jih v Sloveniji ne manjka na nobenem področju? S tem bi le obnovili stare in poučne zgodbe. Kaj ni eden od prvih slovenskih izseljencev šestnajstega stoletja, Primož Trubar, leta 1565 v Ljubljani na izseljenski voz posadil mladega in nadarjenega Jurija Dalmatina, ga dal izšolati in ga vzgojil za prvega strokovnega prevajalca celotne Biblije v slovenščino? Leto 2017 je tudi jubilej 500. obletnice reformacije, ki se mu je papež Frančišek širokopotezno in ekumensko pošteno poklonil z obiskom Švedske ob odprtju jubileja preteklega oktobra.
Kaj bi kot izseljenski duhovnik v Bruslju in Beneluksu zaželel Sloveniji ob vstopu v novo leto 2017, ki je tudi Plečnikovo leto? Izhajal bom iz svoje izkušnje romarja skozi tri dimenzije slovenstva: matičnega, zamejskega in izseljenskega.
Ob praznovanju 25-letnice samostojnosti Slovenije smo lani ugotavljali, da nam je pošel zagon in sinergija, ki smo ju občutili ob osamosvojitvi. Ne le v Bruslju, tudi drugod, v Sloveniji in po svetu je bilo čutiti, da smo brez vizije, kar se tiče naše samobitne in bolj integrativne prihodnosti. Naše samozavedanje je čedalje bolj plitvo, odnaša nas globalizirani način mišljenja in obnašanja. Včasih se zdi, da samo še funkcioniramo, ne da bi vedeli, v katero smer gremo in zakaj. Postajamo vse bolj obrekljivi, zamerljivi, sumničavi. Med nami ni tolerance za drugačno mišljenje, vse manj je pluralnosti in širine. Prisegamo na slogan: Tako je in nič drugače! To tulimo v dveh ločenih taborih. Mostov razumevanja in sprave pa še ne znamo graditi. Kako priti do globljega samospoznanja in do ponosa, da smo vsi, doma, v zamejstvu in po svetu, Slovenci in da imamo biti na kaj ponosni?
Skupinam slovenskih dijakov in dijakinj ali študentov in študentk, ki obiščejo Bruselj, najraje spregovorim z mladim pesnikom Srečkom Kosovelom, ki je v enem od neobjavljenih pisem leta 1924 zapisal: »Moje življenje je moje, je slovensko, je evropsko, je sodobno in je večno.« Čut za individualnost, za skrivnost, ki je v meni in mi je neodtujljiva, je na prvem mestu. Tu gre za garanje, izgradnjo lastne osebnosti. Moje korenine so slovenske in so globoke, zavedati se jih moram in jih spoznati preko izraznih možnosti svojega maternega jezika in kulturne dediščine. Kosovel je že pred 93 leti začutil tudi evropsko dimenzijo slovenske samobitnosti. Definiral jo je tudi z izrazom sodoben, kar bi danes prevedli: odprt, dialoški. In končno je življenje vsakega človeka tako veliko, da presega prostor in čas, da sega v večnost. Globina, širina, odprtost in visočina, presežnost. To so in ostanejo koordinatne točke slovenske samobitnosti. V dolgem zgodovinskem loku so jo znali utelesiti Primož Trubar, France Prešeren, Anton Martin Slomšek, Ivan Cankar, Irenej Friderik Baraga, Jože Plečnik in toliko drugih zavednih Slovenk in Slovencev.
Jože Plečnik, mistik Lepote, je zapisal: »Iščite v vsem človeškem delu le pravo, resnično in vzvišeno Lepoto. Vse pride iz nebes in vse je spet namenjeno nebesom. Duh je, ki oživlja! Prosite razsvetljenje od Boga! Samo pri delu, ko človek za hip občuti krila večnosti, se porodi nekaj, česar mu ne more nihče vzeti.« To so besede umetnika-svetnika. Cerkev v Franciji se trudi, da ovrednoti pot poštenosti in etičnosti, ki jo je podobno kot Jože Plečnik živel in zanjo pričeval politik Robert Schuman (1886–1963), eden od glavnih ustanoviteljev EU. Evropa potrebuje takih pričevalcev, Evropa potrebuje svetniških zgledov, kril večnosti, ki nas dvigajo in nam jih nihče ne more vzeti!
Zares, Slovencem nihče ne more vzeti raja pod Triglavom, njihovega lepega jezika in pesmi, njihovega tromostovja med romansko, germansko in slovansko kulturo, njihove duše, ki čuti globoko slovansko, njihovega duha, ki je sproščen in kreativno romanski, in njihove glave, ki je bistro, kritično, analitično in trmasto germanska. Slovenski genij, ki ga z drugimi velikani slovenstva uteleša arhitekt Jože Plečnik, ki je deloval in ustvarjal v Ljubljani in v drugih krajih Slovenije, na Dunaju in v Pragi, vse do Beograda, razodeva širino, globino, odprtost in presežnost. Dejal bi, da so vse te koordinate Slovencu položene v zibelko. Nihče mu jih ne more vzeti, le sam se jim lahko odreče. Kakšna škoda, če ostanejo neodkrite, nikoli razvite! Ali ni kriza naše samobitnosti v še neodkritem zakladu, s katerim nas je Bog obilno blagoslovil in nas še blagoslavlja?
