Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

CERKEV NI ZABAVIŠČE

POŽIVIMO LJUDSKO PETJE V CERKVI IN DOMA

Poživimo ljudsko petje v cerkvi (in doma)


»Nova pesmarica naj spet poživi ljudsko petje v naših cerkvah …« To naročilo se ponavlja in tak je tudi namen, ki naj bi ga dosegla nova bogoslužna pesmarica (več glej: Cerkveni glasbenik, 4/2015).

Cerkvena ljudska pesem je pesem verske vsebine v domačem jeziku, to so torej pesmi, ki so se »rodile v globinah narodove duše«. Najbolj popolno sodelujemo pri maši, če prejmemo tudi sveto obhajilo, »petje pa je za obhajilom najboljši način udeležbe pri svetem dejanju«. Namen cerkvene glasbe (petja) je »strežba« pri bogoslužju, in ne obratno, da bi namreč mašo izkoristili za nastope skupin oziroma zborov. Bogoslužje mora biti kozmično, ki vse zaobjame, in ne po meri posamezne skupine. Sv. Avguštin pravi, da zbrani verniki ne morejo nič boljšega, nič koristnejšega in svetejšega delati kakor peti. »Pri svetih opravilih ni kaj bolj slovesnega ali bolj veselega, kakor je zbrano občestvo, ki kot celota s petjem izraža svojo vero in pobožnost« (Navodilo o glasbi, toč. 9 /1967/). Bistveno pri ljudskem petju je, da vsi pojejo. To pa je mogoče, če pojemo znane domače pesmi. 

V omenjenem Cerkvenem glasbeniku je objavljen pogovor z nadškofom Stanislavom Zoretom o cerkveni glasbi. Nekaj poudarkov: Všeč mu je, če je bogoslužje tako pripravljeno, da verniki pri petju sodelujejo, in ne le poslušajo. Ko odločamo, kaj spada v cerkev, ne smemo biti površni in vsega »požegnati«. »Nastopov pri maši ne potrebujemo!« V cerkvi ne sme biti samovoljnih »taborov« – prvi tabor se oblikuje v prezbiteriju, drugi na koru in tretji v ladji. Odgovorni morajo odločiti: to je za mašo, to je za razna srečanja, to je za mladinske dvorane v petek zvečer. 

Ni pa prav, če skupine izrabijo za svoje nastope mašo, ki je namenjena vsem. Pojejo lahko dovršeno, večkrat samovšečno, zbrani verniki pa lahko le poslušajo, na koncu iz vljudnosti zaploskajo in gredo domov. Otroci se pri maši ne smejo dolgočasiti. To lahko preprečimo, če jih s petjem zaposlimo. Vprašanje je, kdo naj poje pri slovesnosti prvega obhajila in birme. (Pri mašniškem posvečenju v ljubljanski stolnici letos je bilo ljudsko petje!) Menim, da bi tako moralo biti tudi pri župnijskih praznovanjih. Škoda je, da je snemanje, fotografiranje in ploskanje postalo »sestavni del bogoslužja«. Najbrž zato, ker je postala birma »slovo od Cerkve«. Slovo pa mora ostati v lepem spominu!

Če je v cerkvi v nedeljo več maš, naj pri eni poje zbor (župnijski, mladinski, otroški). Pri družinski maši pa naj le bo ljudsko petje. Če je maša samo ena, naj pojejo izmenjaje.

Skupine in zbori naj pripravijo samostojne koncerte in na te ljudi res povabimo, da pevcem damo priznanje in zahvalo za njihov trud na številnih vajah. Ni pa prav, da se v »nastopih« maša kar izgubi, kakor nekaj obrobnega. »Prav tako se je potrebno izogibati praksi, da cerkev, božjo hišo, namenjeno češčenju Boga, spremenimo v zabaviščni prostor, v katerem ploskajo bolj ali manj dobrim igralcem, odvisno od njihove sposobnosti nastopanja, kot je pogosto zaznati v medijih« (Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje).

Zaslužni papež Benedikt, ki ima čut za glasbo in liturgijo, je v knjigi Spisi o cerkveni glasbi povzel misel M. Gandhija. Le-ta je v kozmosu prepoznal tri življenjske prostore: morje, zemljo in nebo. V morju živijo ribe, ki molčijo, živali na zemlji kričijo, ptice na nebu pa pojejo. Človek pa v sebi nosi globino morja, breme zemlje in višino neba. Zato mu pripadajo tudi vse tri lastnosti, molčanje, kričanje in petje. Človeku brez transcendence preostane le kričanje; hoče namreč globino morja in širino neba narediti za svoj prostor, torej zemljo. Vernemu človeku pa prav bogoslužje vrača njegovo celovitost. Bogoslužje ga uči molčati in peti. Pravo bogoslužje prepoznamo po tem, da je kozmično, ne po meri skupine, ampak po meri vseh. 

»Čeprav se kakovost ljudskega petja šteje bolj po njegovi enodušnosti in gorečnosti kakor pa po lepoti posameznih glasov«, se bomo trudili, da ljudsko petje poživimo in zboljšamo z vajami, za katere se moramo vsi zavzeti. 
p. Zdravko Jakop
 
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu