Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

ZAHVALNA NEDELJA

ALI ŠE ZNAMO REČI "HVALA"?

 

(Naš komentar, Franci Petrič, DRUŽINA)

Smo še hvaležni, ali pa vse v življenju jemljemo kot samoumevno?

Jesen je čas, ko kmet in vsakdo, ki dela v naravi, pobira sadove svojega dela. Kar je spomladi sejal, sadil in čez leto skrbno obdeloval, obrodi sadove. Naravna danost nas navaja k temu, da pomislimo na številne dobrine, ki se nam morda zdijo samoumevne. 

V krščanskem svetu poznamo zahvalno nedeljo, ki jo pri nas obhajamo na prvo nedeljo v novembru, v anglosaksonskem imajo »zahvalni dan«, ki ga v Združenih državah obhajajo na tretji četrtek v novembru; ponekod imajo dneve s podobnimi poimenovanji na različne druge datume v letu, a vse z namenom, da človeka spomnijo na obdarovanost. Že antična filozofa Cicero in Seneka sta dejala, da hvaležnost sodi k zavedanju človeka. Brez hvaležnosti človek ni človek … 

Ko opazujem otroke in mladino, se sprašujem, ali jih starši še vzgajajo k temu, da znajo reči hvala, in jih spomnijo, da ni vse v življenju samoumevno. Naš »gabrovski« šolski sistem je to razsežnost popolnoma prepustil posamezniku oz. staršem. Pri nas se namreč vse meri in ocenjuje, povsod se tekmuje in išče osebni uspeh … V preteklem letu smo spremljali na zaslonih migrante, ki so šli preko naše dežele in so imeli s seboj morda kakšen majhen nahrbtnik ali torbo, potni list in telefon. Takrat me je to pretreslo. Vprašal sem se, ali je kdo ob tem pomislil na druge kolone, tiste pred blagajnami v sodobnih trgovskih templjih. Če je kaj v zadnjih dveh desetletjih temeljito spremenilo podobo Slovenije, so to veliki trgovski centri, posejani po najlepših kotičkih naše čudovite dežele … Da bi lahko »konzumirali« čim več, so oblasti povozile tudi referendumsko zavrnitev nedeljskega dela leta 2003. Uničili smo še zadnji dan, ki je bil namenjen počitku in medsebojnim odnosom – vse za denar, dobiček, užitek …

Torej je razmišljanje o hvaležnosti pomembno, če nočemo izgubiti človečnosti. Res je sicer, da nas misel na hvaležnost ne pelje nujno k misli o tem, da smo hvaležni Bogu, saj se zahvaljujejo tudi ateisti, ki jih ni malo med nami. Po drugi strani pa je, kakor je zapisal pokojni jezuit p. Miha Žužek, ateizem globoka nehvaležnost do Boga: »Sam v sebi je ate­izem nekaj pošastnega. Vsak odtenek svojega bivanja vsakdo prejme od Boga vsako sekundo posebej. Ni enega hipa, ko Bog ne bi mislil name. Me klical kvišku, me podpiral s svojo roko, tako rahločutno, da jo lahko celo spregledam. /…/ Če mu za to ne samo ne rečemo hvala, ampak ga celo zanikamo, mu vzamemo sámo možnost obstoja, je to res greh, sprevrženost duha, gobavost srca, smrt osebnega jedra.«

Hvaležnost nas dela ljudi, čuteče za stvarstvo in občutljive za bližnjega. Še več, hvaležnost je znamenje notranje svobode. Notranje neobremenjen človek se bo znal braniti tudi pred vplivi družbe, ki ga mami v potrošništvo: Kupi, kupi, kupi ... Vsiljive reklame na zaslonih ali časopisnih straneh ga prepričujejo, naj izkoristi in ujame priložnost, da bo srečen, a človek ostaja nepotešen in nesrečen.

Trpečemu in bolnemu je seveda težko govoriti o hvaležnosti. A eden največjih psihologov, Viktor Frankl, je zapisal: »V vsaki življenjski situaciji je smisel, tudi v trpljenju.« To lahko marsikomu pomaga, ko je treba svetovati drugim ljudem v stiski. Hvaležnosti se namreč tudi učimo. Velikokrat je spodbudno že to, s kom se primerjamo. Če se z bogatašem, ki ima vsega v izobilju, smo nezadovoljni in nesrečni. Ko pa vidimo človeka, ki ima komaj za preživetje in se peha v nezavidljivih razmerah, pa zna ob tem biti še hvaležen, je to tolažilno in pomirjujoče tudi za nas. Ko mu skušamo stati ob strani, ga razumeti, poslušati, mu po svojih močeh pomagati, daje to moč obema, njemu v stiski in nam samim … Tako tudi laže premagujemo depresijo, zakompleksanost in druge bolezni sodobne družbe. Vesel sem, ko v Družini pogosto poročamo, kako po krščanskih občestvih v Sloveniji živahno delujejo skupine Karitas. Ne le zato, ker pomagajo potrebnim, ampak ker se njihovi člani učijo biti sočutni in čuteči, skratka ljudje. »Kristjan, ki se ne zna zahvaliti, je pozabil na božji jezik,« pravi papež Frančišek.

V tem desetletju mineva sto let od prve svetovne vojne in sedemdeset od druge. Obe sta močno zaznamovali naš narod. Koliko spomenikov je po naši zemlji, koliko grobišč in žrtev je še vedno nepokopanih ... Mi pa smo privilegirana generacija, ki je ni doletela podobna morija! Več kot sedem desetletij že živimo v miru in blaginji. Kljub hladu komunistične vladavine, ki je skrbela predvsem za svoje, smo imeli to srečo, da smo bili versko vzgojeni in lahko tako gledamo na dogodke in svet, ki ima za nas smisel. Dočakali smo svojo državo in mednarodno uveljavitev, o kateri so naši predniki le sanjali … 

Vprašajmo se tudi, kako sprejemamo običajne stvari v življenju: ali smo hvaležni npr. smetarju, ki čisti ulice, medicinski sestri, ki pomaga bolnikom, učiteljici, ki vzgaja mlade …

Kristjana na poseben način vzgaja k hvaležnosti vsaka sveta maša, evharistija, zahvala! Pri njej duhovnik vedno znova ponavlja: »Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj …« To je vir moči. On je med nami. On nam daje moč, da zmagujemo sile teme, ki se vedno znova lotevajo človeških src. Z Jezusom, ki prihaja med nas pri vsaki maši, gremo lahko pogumno skozi življenje. Naj nas ti jesenski dnevi spodbujajo, da bomo znali Bogu in drug drugemu reči hvala. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu