Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

ZAVZEMIMO SE ZA ŽIVLJENJE!

AKTUALEN ODMEV LETOŠNJEGA TEDNA ZA ŽIVLJENJE 

Tadej Strehovec, DRUŽINA z dne 16. 10. 2016

Pretekli teden se je v medijih pojavila vest o akciji Zavoda Živim, ki je na frančiškanskih stopnicah na Prešernovem trgu postavil TV-zaslon in predvajal triminutni video o nerojenem življenju. V okviru tedna za življenje je bil omenjeni dogodek deležen izjemnega medijskega poročanja. Namesto da bi omenjena akcija v podporo življenju nagovarjala mimoidoče Ljubljančane in turiste, je nenadoma postala ena izmed osrednjih tem, s katero so se ukvarjali novinarji, politiki, varuhinja človekovih pravic in celo Mestna občina Ljubljana. Slednja v zelo kontroverzni luči, saj je njen župan Zoran Janković objavil izjavo, v kateri je omenjeni video razglasil za protiustavno delovanje in zahteval prepoved javnega predvajanja. Skupina na Rotovžu se je počutila ogrožena zaradi preprostega videa, ki zelo lepo prikazuje razvoj življenja nerojenega otroka. Zagovorniki »kulture odmetavanja«, ki v Sloveniji bolj ali manj vladajo že od revolucije naprej, so ob njem iracionalno sneli maske in pokazali svoje ideološke cilje. V komentarjih in člankih so splav zaslepljeno poimenovali z besedo »civilizacijska pridobitev« z namenom, da bi prikrili pravo vsebino in zakrili smrt na stotisoče nerojenih otrok, ki so od leta 1953 izgubili življenje. Obenem pa še naprej vzdrževali enoumje, v katerem matere, ki žalujejo za izgubljenimi otroki, svojega žalovanja ne smejo javno izraziti. 

Vsa zgodba je dobila še dodatno razsežnost, saj so zagovorniki nestrpnosti v iskanju prepovedi predvajanja videa zagovornikom življenja odrekli celo dva osnovna postulata demokracije in temeljnih svoboščin, to pa sta svoboda izražanja in verska svoboda. Kot kaže, so hoteli slovenski zagovorniki splava monopolizirati resnico, kdo sme in kdo ne sme v javnem prostoru govoriti ter kaj je dovoljeno prikazovati. Ironija je, da so to ljudje, ki v javnosti svoje težnje po cenzuri odevajo v leporečje enakopravnosti, strpnosti, naprednosti in svobode ter v imenu teh besed preprečujejo kristjanom in drugače mislečim, da bi lahko javno predstavili svoje vrednote in stališča. Ob tem se ni mogoče znebiti misli, da bi ti samooklicani varuhi, ki kontroverzno zagovarjajo splav deklic (femicid) in vzpostavljajo sisteme za onesrečevanje žensk, pred tridesetimi leti Katarino Nzobandora izZavoda Živim in molivce pobude »40 dni za življenje« že obtožili verbalnega delikta, protiustavnega delovanja in zelo verjetno bi jih mestni župan že zaprl. Hvala Bogu vendarle ni tako. Katarine in njenih prijateljev nam danes ni potrebno obiskovati v zaporu in upamo lahko, da bo slovensko gibanje za življenje tudi zaradi tega dogodka še okrepilo svoje aktivnosti in da bodo njihove dejavnosti v podporo žalujočim materam naletele na vedno večjo podporo v slovenski javnosti.

Varuhinja človekovih pravic, ki je lansko leto v posebni izjavi stigmatizirala katoličane, ker smo se zavzemali za pravico otrok do očeta in matere, je v svoji izjavi vendarle premogla več modrosti in samooklicanim varuhom »resnice« vendarle povedala, da smo v demokraciji in da v njej lahko govorimo o vsem – tudi o lepoti nerojenega življenja, pravici otrok do življenja, postabortivnem sindromu, žalovanju mater za izgubljenimi otroki ter demografski krizi, ki vedno bolj ogroža vzdržnost javnih financ. Papež Frančišek je januarja lansko leto diplomatskemu zboru govoril o splavu v okviru t. i. »kulture odmetavanja, ki ne prizanaša ničemur in nikomur. Iz nje se rodi človeštvo, ki je ranjeno in ga stalno razkosavajo napetosti in konflikti vseh vrst«. Še bolj nazorno pa je leta 1995 sveti papež Janez Pavel II. v znameniti okrožnici Evangelij življenja opozoril na temeljni konflikt, v katerem se je znašel sodobni svet: »To obzorje luči in senc nas mora vse ozavestiti, da smo pred silnim in dramatičnim spopadom med zlim in dobrim, med smrtjo in življenjem, med 'kulturo smrti' in 'kulturo življenja'. Smo ne samo 'pred', ampak nujno 'sredi' takega spopada: vsi smo pritegnjeni in udeleženi z neizogibno odgovornostjo, da se brezpogojno odločamo v prid življenju.« (EŽ 28)

Teden za življenje nas je letos postavil pred to odgovornost ter spodbudil, da smo usmiljeni. Najprej do nerojenih, ki so prva žrtev prekinitve nosečnosti, nato do mater in očetov, bratov in sester ter starih staršev splavljenih otrok. Vsak ima pravico do žalovanja, pokopa nerojenega otroka in prav je, da se dokončno prekine tabuizacija mitov o »civilizacijskih pridobitvah« ter se v javnem prostoru vendarle spregovori o tej hudi obliki nesreče, kar splav v resnici je. Paradoksalno so nas letos k temu usmiljenju na nenavaden način spodbudili prav zagovorniki splava. S svojimi ustavno spornimi odzivi na posnetke nerojenega življenja nas spodbujajo, da kot prerok Izaija sanjajmo o lepšem in bolj srečnem svetu. To je Slovenija, kjer se bodo lahko rodili vsi otroci in kjer se bodo lahko vse matere in očetje odločili za rojstvo svojih otrok. Če pa zanje ne bodo mogli poskrbeti, naj z otrokom osrečijo tiste, ki že leta čakajo na posvojitev. Samo družba, ki se zavzema za življenje, ima prihodnost. To je družba, ki meri svojo blaginjo ne po abstraktnem BDP, temveč po tem, kako je poskrbljeno za najbolj šibke med nami – v prvi vrsti za nerojene otroke in njihove starše. Prav tako pa tudi po prebujenih kristjanih, ki v javnosti dvigujejo zavest o življenju in z dejanji rešujejo življenja. To so ljudje, ki se zavedajo svetosti življenja in živijo besede, zapisane v judovskem Talmudu: »Kdor reši eno življenje, reši ves svet.«

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu