Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

SVETNICA Z NASMEHOM

11. 9. 2016 | Marjan Pogačnik | Uvodnik

Sv. mati Terezija v treh potezah

Občudovali smo mater Terezijo, zdaj, z »uradnim pečatom«, nam je še toliko bolj dana v spodbudo. Toda kaj nam pravzaprav sporoča njeno življenje?

Najprej nam govori o prvenstvu odnosa z Bogom. Ni se imela za humanitarno delavko, kar ji je na svoj način priznal indijski minister, ko ji je dejal: »Midva oba delava na humanitarnem področju, a med nama je velika razlika: mi to delamo za neko stvar, vi to delate za nekoga.« Za Jezusa. »Ni me strah reči, da sem zaljubljena v Kristusa, ker mi pomeni vse,« je dejala. V tej ljubezni je napravila »četrto zaobljubo«, in sicer, da mu ne bo nikoli ničesar odrekla, da bo »svinčnik v njegovi roki«. In ko jo je Ženin še kot loretsko sestro »prijel za besedo« in jo na poti z vlakom v Darjeeling prosil, naj bo njegova luč, naj mu služi med najbolj ubogimi med ubogimi, mu je sledila na ulico. Nekoč se je posvečala bolniku v bednem stanju in ameriški novinar ji je dejal, da tega ne bi počel niti za milijon dolarjev. »Tudi jaz ne,« mu je odvrnila. Za Jezusa pač. Srečevala ga je v revežih in v evharistični navzočnosti – vsak dan dve uri, včasih tudi sredi noči, če se je pozno vrnila z dolge poti.

Druga glavna poteza, s katero je osvajala ljudi, je bila njena nežna skrb za druge. Največjim revežem je prinašala tolažbo in vračala dostojanstvo. »Vse življenje sem živel na ulici kot žival, a zdaj bom umrl kot angel,« je v »Hiši umirajočih« v Kalighatu zamrmral mož, ki ga je sprejela na ulici. Po besedah Lea Maasburga, duhovnika, ki jo je več let spremljal, je ljudi nagovarjalo njeno darovanje same sebe, rahločutnost, pozornost. Ko se je z nekom pogovarjala, je bil v tistem trenutku zanjo edini človek na svetu. Želela je biti Očetova ljubezen in nežnost za svet. 

Njeno tretje prepoznavno znamenje in sporočilo za svet se je kazalo na njenem obrazu – veselje. Govorila je, da je delo sester v revnih predmestjih Bog blagoslovil ne zaradi osebnih lastnosti nekaterih, marveč zaradi njihovega veselja. Ki je bilo sad darovanja. Vedrina, ki jo je izžarevala, je bila še toliko bolj presenetljiva ob tem, da večino časa – kot vemo iz njenih osebnih zapiskov – ni čutila božje tolažbe. 

Papež Frančišek je dejal v nedeljo, ko jo je razglasil za svetnico: »Nosímo njen nasmeh v svojih srcih.« 



S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu