Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

ŠOLA ZARES

NAŠ KOMENTAR (DRUŽINA, 4. september 2016, Barbara Kastelec)

LETOS BO KAR 5000 VEČ PRVOŠOLCEV KOT LANI

Pri nas se letos neznansko veselimo šole, ker imamo spet prvošolko: šolsko torbo je podedovala od sestric, novo pa je vse tisto, kar je zložila noter po natančno predpisanem seznamu, ki so nam ga posredovali iz šole: zvezki, delovni zvezki, radirka, ravnilo, barvice, vse je novo, lepo ovito in podpisano. V kakšno šolo vstopaš, draga prvošolka?

Mednarodne raziskave povedo, da je odlika slovenskega šolstva majhno število osipnikov – tistih, ki zapustijo osnovno šolanje; stopnja osipa je druga najnižja v Evropski uniji, kar pomeni, da si velika večina ljudi pridobi vsaj osnovno znanje. Raziskava PISA, ena najobsežnejših mednarodnih raziskav na področju šolstva, je pokazala, da so slovenski petnajstletniki nekoliko nad povprečjem pri matematiki in naravoslovju, pod povprečjem pa je njihova bralna pismenost. Pokazala je, da so slovenski šolarji pod povprečjem pri reševanju problemsko zasnovanih nalog, kar pomeni, da imajo težave pri združevanju in povezovanju pridobljenega znanja. Pri domačem učenju to opažam, kadar pridem v spor s starejšo hčerjo, ko ji skušam razložiti ozadje kakšnega pojava ali zgodovinskega dogodka, pa moje razlage noče poslušati in trdi, da učiteljico zanima samo tista manjkajoča beseda, ki jo je treba »vpisati na črtico«. Ker se to vsak dan dogaja tudi drugim, smo starši v pogovoru kar brez posebnih raziskav prišli do sklepa, da šola zahteva predvsem tako znanje, ki ga je treba natančno kot s pinceto vstaviti v (pre)podrobne teste. Tam se točke nabirajo, pa tudi kopnijo. Po testu otroka pridobljeno znanje na zanima več, vsrkal ga je v prevelikih odmerkih, kot nekakšen »overdose«, ki je kmalu za tem za odmet. Osvajanje osnovnega znanja bi moralo biti bolj »trajnostno naravnano«, če si izposodimo to besedo, da bi vsaj nekaj ostalo v glavi tudi, ko je ocena zapisana v redovalnico. Če je v šoli sreča mila in smo naleteli na starejšo izkušeno in še vedno motivirano učiteljico, ta kljub zahtevam kurikula zna ločiti zrnje od plev in bo otrokom podala dovolj kakovostno osnovno znanje. Če pa naletimo na nespretno učiteljico, ki želi odpredavati vso predpisano snov, pri čemer ne loči bistvenega od nebistvenega, pa bomo še pred tretjo triado za knjigami sedeli tudi ob vikendih. 

Kar namerno lahko rečemo učiteljico, saj slovenski šolski sistem odstopa od drugih tudi po številu učiteljic; pri nas je teh v primarnem izobraževanju kar 97 %, drugod pa je povprečje 79 %, kar kaže na premočno feminiziranost tega poklica.

Ko je spet in spet treba sedeti z otrokom pri knjigi, izdelovati plakat, brskati po spletu, mnogi starši ugotavljamo, da je šola narejena po meri nadpovprečenega otroka, ki mu ob strani stojita dva angažirana starša. V velikih družinah smo pri tem v nekoliko zahtevnejšem položaju, kajti če bi hoteli biti vsem domačim šolarjem enako na voljo, bi se morali multiplicirati. Ob tem se lahko vprašamo, kje je meja med podpiranjem otroka in nikjer deklariranim ampak pričakovanim sodelovanjem staršev pri pisanju domačih nalog. Je to res pot do avtonomnega posameznika in kje se to neha? Ne čudimo s torej, če se slovenski mladi odselijo od doma med zadnjimi mladimi Evropejci, stari 28,8 let. K temu pris­peva vrsta dejavnikov, med drugim tudi ta, na katerega je opozoril Pregled izobraževanja in usposabljanja v Sloveniji za leto 2015, ki ga pripravlja Evropska komisija. Pokazal je, da so slovenski problem fiktivni vpisi na univerzo, s katerimi se blažijo socialne stiske, ker ni delovnih mest za energične in dela željne mlade.

Še eno slabost ima ta šola, katere prag bo letos prvič prestopilo kar 5000 več šolarjev kot lani – 22.293. V primerjavi z drugimi evropskimi šolskimi sistemi je naš zelo nenaklonjen zasebnim šolam. Če v Evropi javne šole obiskuje 82 % šolarjev, preostali so v zasebnih, je pri nas 0,9 odstotka zasebnih šol, zato je navijaško pisanje o ogrožanju javnih šol zaradi zasebnih pobud na področju šolstva malodane smešno, povsem neupravičeno pa je tudi neupoštevanje odločbe Ustavnega sodišča, da je država dolžna 100 % financirati javno veljavni učni program zasebnih šol. Prav manj centralizirana šola, ki dopušča več zasebne pobude, bi morda prinesla večjo fleksibilnost šolskemu sistemu. 

Nam staršem pri nenehnih spremembah in dopolnitvah šolskega sistema ne sme odpovedati predvsem zdrava presoja našega otroka, prepoznati moramo njegova močna področja in ga spodbujati, da tam pokaže nekaj več, kjer je šibek, pa mu moramo pomagati, da doseže vsaj osnovne zahteve. Ne bo odveč, če mu že na začetku leta pomagamo pošteno premisliti, ali je ob šoli res treba obiskovati še vse dejavnosti, v katere želi biti vključen, ne nazadnje pa je treba premisliti, koliko dodatnih angažmajev ob osnovnih zmoremo kot družina.

 



S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu