ŠKOF SLOMŠEK
Brochero in Slomšek
22. 9. 2013 | Tone Rode | Uvodnik
Dvanajst tisoč kilometrov v smeri proti jugozahodu, sredi Cordobskih hribov v Argentini, se je v soboto, 14. septembra, stopetdesettisočglava množica veselila beatifikacije svetniškega duhovnika Joséja Gabriela Brochera (1840–1914).
Papež Frančišek je ob razglasitvi za blaženega opozoril na evangeljsko aktualnost tega duhovnika gavča, izjemnega pastirja in pionirja, ki se je podal na geografska in eksistencialna obrobja takratne družbe, da bi vsem prinesel božjo ljubezen in usmiljenje. Ob velikem pastoralnem delu je bil tudi vizionar in garač, saj je poleg domov duhovnih vaj, ki so jih polnili ljudje vseh stanov in poklicev, ustanavljal šole, načrtoval železnico in organiziral delovne skupine za gradnjo cest, jezov in vodovodov. Ni ostajal v župnišču. Umrl je gobav, zaradi stika z bolnikom, za katerega je skrbel.
Štirideset let pred rojstvom Brochera je Bog Slovencem poklonil Antona Martina Slomška. Prestavitev sedeža lavantinske škofije v Maribor, ustanovitev Mohorjeve družbe, utemeljitev slovenske ljudske šole, z življenjem izpričana ljubezen do svojega naroda in slovenskega jezika, kateremu je hrabro odpiral vrata družbene javnosti, pesmi, ki jih Slovenci prenašamo iz roda v rod, delo za mladino, zavedajoč se, da so prihodnost naroda in Cerkve, vse to je bila zanj nujna pot »do zveličavne narodove omike«, sredstvo za zveličanje duš.
Če je Brochero aktualen za Argentino in svet, pa je Slomšek za Slovence neizogiben navdih. Njegov duh naj v teh dneh, ko se ga spominjamo, prevzame našo Cerkev. Finančni zlom mariborske nadškofije, spremembe v cerkvenem vrhu, negotova prihodnost, pomanjkanje samozavesti, poguma in upanja v naši družbi kličejo po Slomškovem ognju in življenjski vedrini, ki izhaja iz vere in zaupanja v Boga.
Veliko duhovnikov in laikov se pri svojem delu zgleduje po Slomšku. Da bi jih bilo še več! Župnijskih misijonov, ki iščejo načinov, kako nagovarjati te, ki so se od Boga oddaljili Malih občestev, ki poglabljajo osebno vero, dialog in etiko medosebnih odnosov, pa tudi širših družbenih gibanj, preko katerih naj kristjani sooblikujemo družbo. Cerkvenih pobud v kulturi, šolstvu in izobraževanju, zdravstvu in pri skrbi za bolne in ostarele, vse do zadružnih projektov v pomoč obrtniku ali kmetu, ki se hoče postaviti na lastne noge. Slomškov zgled naj rodi sadove tako v pastirjih, ki bodo, kot pravi papež, dišali po ovcah, kakor v laikih, ki Cerkve ne bodo gledali od zunaj, temveč bodo sprejeli svoj del odgovornosti za njeno prihodnost. Cerkev naj z novim zaupanjem stopi med ljudi, ker jo ves narod skrbi.