Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

NEDELJSKA MAŠA

ŠKOFJE VAM ODGOVARJAJO

DRUŽINA (31.  julija 2016)

Poletje je tu in naša cerkev je spet bolj prazna kot sicer. Vse je na dopustih in počitnicah. Tudi veroučenci pravijo, da zdaj, ko ni verouka (in šole), ni treba hoditi ob nedeljah k maši. Ali zapoved obiska nedeljske maše za čas dopustov in počitnic ne drži? Še naš župnik se je s tem kar sprijaznil in iz običajnih dveh nedeljskih maš prešel v poletju samo na eno … Jože iz Ljubljane: 

Spoštovani gospod Jože! S tem vprašanjem ste odprli temo, ki je globoka rana duhovnikov. Vsakokratne počitnice to rano na novo odprejo, tako da še bolj zaskeli.

V mislih, ki ste jih nanizali, ste pravzaprav postavili eno samo vprašanje: Ali zapoved obiska nedeljske maše za čas dopustov in počitnic ne drži? Gre za dve stvari. Naj najprej navedem kan. 1247, ki pravi: »V nedeljo in na druge zapovedane praznike so verniki dolžni udeležiti se maše.« V tem smislu govorijo tudi cerkvene zapovedi. Prva namreč pravi: »Bodi ob nedeljah pobožno pri sveti maši.« Katekizem katoliške Cerkve (2042) pravi, ta zapoved zahteva od vernikov, »da se udeležijo obhajanja evharistije, kjer se zbira krščanska skupnost na dan, ko se spominjamo Gospodovega vstajenja.«

Težava je v tem, ker smo nedeljsko sveto mašo spremenili v zapoved, za veroučence pa je postala del obveznosti, ki so povezane z obiskovanjem verouka. Verouk pa je tesno povezan s šolo, saj otroci hodijo k verouku v času šolskega pouka. Vse to pripomore k temu, da vse, kar je povezano z življenjem vere, povezujejo s šolskimi obveznostmi. In ker med počitnicami ni šole, ker ni verouka, potem sklepajo, da jim tudi k maši ni treba iti.

Žrtve takega razmišljanja pa niso samo otroci. Pogosto mu podležejo tudi odrasli kristjani. Kolikokrat se dogaja, da ljudje, ki so doma skoraj vsako nedeljo pri maši, na počitnicah ali na vikendu pozabijo na mašo. Dobesedno pozabijo. Maša je zanje povezana zgolj z določenim okoljem, z okoljem vsakdanjih dolžnosti, dela, vsakdanjih odnosov. Ko pa pridejo v drugo okolje, ki ga doživljajo kot čas, v katerem ni vsakdanjih obveznosti, v njem tudi maše ni, saj tudi ta spada med dolžnosti. Ko sem kdaj v spovednici takšnemu kristjanu povedal, da na vikendu ali na počitnicah okolici oznanja, da je ateist, me je začudeno gledal, saj mu kaj takega sploh ni prišlo na misel.

Za kaj torej gre? Bolj ali manj v vseh teh primerih maša ni izraz globoke osebne vere, v kateri bi bilo nedeljsko srečanje z Jezusom Kristusom v evharistiji in z občestvom vernikov nekaj prazničnega. Nekaj povsem drugega je iti na srečanje s Prijateljem, kot pa je izpolniti dolžnost, ki ti je naložena od zunaj.

Odgovor na takšno ravnanje naših bratov in sester kristjanov je lahko samo spodbuda, da jim pomagamo vstopati v odnos osebne vere z Bogom. Potem zakramenti, tudi sveta maša kot vrhunec našega življenja z Bogom, ne bodo nekaj, kar moraš »narediti«, da v življenju ne boš imel težav, ampak bodo postali srečanja, ki jih potrebujemo »kot kruh, kot požirek vode«, kakor je o bližini in srečanju povedal pesnik Minatti. Ne gre torej za vprašanje izpolnjevanja zapovedi, ampak za vprašanje naše vere.

V svojih ugotovitvah, gospod Jože, tudi pravite, da se je s tem sprijaznil tudi vaš župnik. Med počitnicami imate zato samo eno sveto mašo. Pri številu maš po naših župnijah gre za vprašanje, s katerim se bomo morali vsekakor resno soočiti tako duhovniki kot verni laiki. Število nedeljnikov se je namreč v zadnjih desetletjih zelo zmanjšalo, in to ne samo med počitnicami. Gotovo se spomnite, da so bile pred leti klopi v vaši cerkvi tudi med letom veliko bolj polne, kot so danes. Kljub temu pa večinoma ostaja mašni urnik, kakršen je bil prej. Tudi duhovnikov je vedno manj in številni imajo župnije v soupravi. Žal se tudi v tem primeru zgodi, da nekateri kristjani ne gredo k maši, ker ni ob uri, ob kateri so bili morda desetletja navajeni biti pri maši. Tudi v tem primeru ne moremo govoriti o maši kot o osebnem srečanju z Jezusom, ampak gre za navado, ki sodi v posameznikovo obhajanje nedelje.

Vprašanj je torej več. Postavljajo nam jih ne samo počitnice in počitniško izostajanje od svete maše, pač pa tudi razmere napredujoče sekularizacije in vedno manjšega števila duhovnikov. Prepričan sem, da bomo s prečiščeno vero in z globokim osebnim odnosom do Boga in do svetih skrivnosti znali odgovoriti na vsako posebej. Največ pa bo pomenilo, če bomo kristjani od nedeljske maše v resnici odhajali praznično veseli, ker smo se srečali s Prijateljem. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu