Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

SLOVENŠČINA!

ALI NAS ČAKAJO TABLE: "TUKAJ SE GOVORI SAMO ANGLEŠKO!" 

(Alojz Rebula v DRUŽINI - CREDO -, 31. julija 2016)

Ko se je po tradiciji Marija prikazala Uršuli Ferligoj na gori, ki je potlej postala Sveta, je, če je, spregovorila z njo v slovenščini. Kakor je v Lurdu spregovorila Bernardki v krajevni francoščini. Kakor je v Fatimi spregovorila pastirčkom v portugalščini. Kakor je v Medžugorju spregovorila otrokom v hrvaščini. Jezikovni pluralizem torej! Kakšen šele mora biti pri Bogu! Do jezika torej kristjan ne more biti indiferenten, saj je po njegovi veri v začetku bila Beseda. Kristjan ne more videti v jeziku samo temeljnega komunikacijskega sredstva človeštva na vseh področjih, ampak nekaj več: odprtost Besedi, absolutnemu, Bogu. Jezik mu je torej več kot zvočno ali pisno sredstvo medčloveškega sporazumevanja, dejstvo z večnostnim odmevom. Kakšno šele mora biti njegovo spoštovanje, še več, ljubezen do malega jezika, ki se je iz tisočletne nesvobode šele pred petindvajsetimi leti prebil v polno sonce svobode in zgodovine! 

Takšen odnos do jezika najdemo Slovenci pri vsaj treh velikih duhovih, Francetu Prešernu, Martinu Slomšku in Otonu Župančiču. Kaj bi ti možje rekli danes ob tem, kar se dogaja z njihovim jezikom na akademski ravni? 

Pred tremi tedni je bila v nekem Credu omenjena splošna indiferenca do poskusa poangleženja slovenskega znanstvenega jezika. Potlej pisec tistega Creda zadevi ni več sledil: preveč ga je, posebej kot zamejca, bolela. Zdaj je menda tisti poskus uspel, v bistvu ob širši indiferenci naroda. Očitno socializem slovenske zavesti ni okrepil, ampak naš krhki narodni značaj bolj upognil kot vzravnal. Zakaj se je to zgodilo? Mar so bili oni trije veliki Slovenci, ki so bili zgoraj imenovani, premalo svetovljanski? Kako, če je Prešeren spesnil tudi nekaj v nemščini, Slomšek pisal tudi v nemščini in latinščini, Župančič pa prevajal tako, da je kje celo prekosil izvirnik. Vsekakor dejanje, ki pomeni tragičen moment v naši duhovni zgodovini, ni dejanje narodne samozavesti, še manj narodnega ponosa.

Je dejanje kompleksa manjvrednosti. Tega narodnega kompleksa, ki se sicer lahko brani z veliko olajševalno okoliščino, z našo zgodovinsko nesvobodo in nedržavnostjo. A ki bi se mu morali posebno dediči domnevnega »novega sveta«, ki naj bi ustvaril novega Slovenca, upirati, in to na celotni lestvici kulture, od vrtca do fakultet na univerzi. Tukaj pa smo pri kretnji klečeplaznega Slovenca, na kolenih predvsem pred tujim in hrepenečim po nekem priznanju ali slavi, s katerima mu mala domovina ne more hrupneje postreči. Vendar zapis noče izzveneti pesimistično. Slovenščina se je morala v svojem boju za obstanek in za čedalje višjo kvaliteto, tudi znanstveno, prebiti skozi ovire, ki niso bile samo akademske narave. Slovenski kristjan bo še naprej nemoteno govoril, molil in pel v svojem jeziku, obenem pa tudi z občudovanjem bral, kar je velikoangleškega, tja do Newmana in Chestertona.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu