Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

ŽUPNIJSKO ROMANJE V ROMUNIJO

ROMUNIJA

Župnijsko romanje od 6. do 11. junija 2016 

ROMUNIJA

Župnijsko romanje

od 6. do 11. junija 2016 

Ali je ta država na vzhodu Balkanskega polotoka res zgolj revna dežela z obubožanimi Romuni? Tako navadno mislimo, toda treba je iti tja, jo obiskati, si razširiti obzorja in si nabrati izkustva ob srečanju s tamkajšnjimi ljudmi ter v doživljanju njene prelepe naravne, zgodovinske in kulturne dediščine. 

Na tokratno župnijsko romanje se niso podali le Štajerci, pač pa se je pridružilo še sedem gospa iz Prekmurja. Tako je romanje postalo že vnaprej bogatejše ob novih romarskih prijateljih.

Vožnja do Romunije se je začela v ponedeljek, 6. junija letos. V veselem razpoloženju smo se v zgodnjih jutranjih urah peljali po Madžarski do kraja Mariapocz z grkokatoliško cerkvijo sv. Mihaela, kjer hranijo kopijo ikone črne Marije z Jezusom v naročju. Po izročilu naj bi Marija na sliki v tej cerkvi točila solze. Ker so si takšnega nenavadnega dogajanja obetali tudi na Dunaju, so izvirno ikono prenesli tja, toda solz Matere Božje več ni bilo. Ponovno pa so jim bili priča v tukajšnji cerkvi, čeprav so na steno namestili le kopijo. V tem svetišču smo obhajali prvo romarsko mašo, nakar je sledila vožnja proti Romuniji. Oči smo si spočili ob pogledu na prostrana žitna polja, kjer se je zibal žareči mak. Postanek je bil v kraju Satu Mare, kjer smo se sprehodili po cvetočem parku, polnem raznovrstnih vodometov, in med drugim opazovali znan secesijski hotel Dacia – tega trenutno obnavljajo – ter protestantsko cerkev »v verigah«. V večernih urah smo prispeli v Baia Mare, kjer smo večerjali in legli k počitku.

Jutro nam je prineslo lep sončni vzhod, zato je cerkev Sv. Trojice, kjer smo obhajali drugo mašo, kar sijala. Okrog se ponuja novodobni trg v sožitju s starimi drevesi, z ruševinami cerkve sv. Štefana in drugimi znamenitostmi. Hodili smo po ulicah; tam so posejane manjše trgovinice. Uganka nam je bila, zakaj toliko dolgih električnih napeljav, speljanih med hišami. Evre smo lahko zamenjali za Nove romunske leve prikupnega videza. Podali smo se po »predpotopni« cesti preko severnega dela Karpatov do doline reke Iza in mesta Barsana. Spotoma smo s pogledom vpijali gozdnato pokrajino karpatskega pogorja. Sam kraj nas je napojil z vonjem po senu in cvetočih vrtnicah; tu so lesene stavbe in cerkve, imenovane biserice; kot izjemne mojstrovine so vpisane na seznam UNESCO-ve kulturne dediščine. Sledila je vožnja proti Voronet-u. V avtobusu nas je nekoliko premetavalo na »gladki« cesti, vendar smo ob pogledu na mogočne stvaritve narave kaj hitro pozabili na to pozibavanje. Prelazi spominjajo na našo Veliko planino; nemalo je travnikov, gozdov in hišic ob cestah. Vse je tako, kakor če bi se vrnili v čas pred pol stoletja. Ljudje še vedno ročno obdelujejo zemljo in se poslužujejo konjev. Kopicam sena ni videti konca. Voronet nam je ponudil zanimiv samostan ter cerkev, ki jo od zunaj in od znotraj krasi starodavna poslikava. Odpeljali smo se do kraja Roman, kjer nas je pričakala obilna večerja krajevnega značaja. Zatem smo si zaželeli le še spanja.

Zdanilo se je tretje jutro; začeli smo ga z bogoslužjem v minoritskem samostanu, nato pa pot nadaljevali po nižinskem predelu vzhodne Romunije ob reki Siret v prestolnico Bukarešto. Začetki samega mesta segajo v 1. stol. pred. Kr.; prvič se ime Bukarešta pojavi v listini iz leta 1459. Kot vsako mesto je tudi to doživljalo vzpone in padce; med drugo svetovno vojno je doživelo bombardiranje, leta 1977 pa močan potres. Velemesto, imenovano tudi »Mali Pariz«, je pričelo dobivati svojo današnjo podobo v tridesetih letih prejšnjega stoletja in zatem v času Ceausescuve vladavine. Ta je dal, žal, veliko starejših zgradb porušiti in tam zgraditi še danes stoječe ogromne bloke – nekateri so v boljšem, drugi v slabšem stanju –, ki se razprostirajo v vse smeri. Zadal si je, da bo kmečke ljudi naselil v mestu in jih izkoristil kot ceneno delovno silo. Ne  oziraje se na trpljenje ljudi je dal leta 1984 zgraditi mogočno »Palačo ljudstva«, za ameriškim Pentagonom največjo državniško zgradbo na svetu. Mesto se ponaša z lepo urejeno, 120 metrov široko in 4 kilometre dolgo avenijo, ki vodi do že omenjenega parlamenta. Nadihali smo se vonja po lipah, skrbno zasajenih vzdolž blokov. V približno dve uri trajajočem mestnem ogledu smo videli še Romunski trg, kjer je postavljena kopija rimske volkulje, saj je Ceausescu bil prepričan, da so Romuni nekakšni nasledniki Rimljanov; nadalje Trg 21. decembra, Slavolok zmage (kopija tistega v Parizu) ter zgradbo, od koder je bil decembra 1989 Ceausescu odveden v smrt (na božič 1989 v mestu Targovište). Pozno popoldne smo se namestili v hotelu in imeli nekaj prostega časa za doživljanje utripa v mestu. Dan je prešel v noč, zato nam je nočitev dobro dela.

Romanje se je prevesilo v svojo drugo polovico in napočil je čas za potovanje proti Transilvaniji. Presenečenje je bilo, ko smo dospeli do prave romunske avtoceste, zato se je potovanje nadaljevalo hitreje. V opoldanskem času smo prišli v mesto Sinaia, znano kot »Biser južnih Karpatov«. Poleg naravnih lepot smo si ogledali tudi imenitno kraljevo palačo Peles, zgrajeno na pobudo Karla I., prvega kralja združene Romunije. Umetnina, zgrajena šele konec 19. stoletja, nam je približala pravo grajsko zgodbo. Palača premore 160 soban, opremljenih z vrhunskimi rezbarskimi, steklarskimi in drugimi umetninami. Prevzeti od lepot smo se podali še do pravoslavne cerkve, prav tako zgrajene po naročilu Karla I. Na poti v Brasov se nam nista izmuznila ogled vinske kleti ter degustacija odličnih romunskih vin. Sproščenost smo popestrili s slovenskimi napitnicami. V samem mestu smo si ogledali zanimivo mestno jedro ter preživeli nekaj prostega časa. Zaključek dneva so bile maša, večerja in nočitev.

Peti dan je bil namenjen ogledu znamenitega srednjeveškega gradu Bran, gradu legendarnega grofa Drakule. Pojem »Drakula« je predstavljal pozdrav, ki je pomenil »sin dracul«, to je zmajev sin. Izmed teh sinov izstopa transilvanski vladar Vlad III. Tepeš, ki je v času svoje vladavine pobil več kot 40.000 očetovih sovražnikov, izdajalcev in trgovcev. Od tod verjetno izvira legenda o Drakuli, ki jo je pozneje povzelo več piscev. Danes izraz »Drakula« pomeni izmišljeno osebo, namreč najbolj slavnega vampirja. Kljub srhljivemu prizvoku samega izraza sta nam grad in njegova okolica veliko pomenila. Med drugim smo si ogledali še Sihisoaro, rojstni kraj Vlada III. Po vsem, kar smo doživeli, je bil čas za nadaljevanje poti proti mestu Cluj Napoca, kjer smo obhajali večerno mašo in prenočili.

Napočil je šesti dan in romanje se je počasi zaključevalo. Z jutranjo mašo v cerkvi sv. Mihaela in ogledom lepo urejenega starega mestnega jedra smo se poslovili od Transilvanije. Vožnja po tem delu Romunije nam je približala drug svet, drugačen od tistega, kot smo ga videli poprej. Pokrajina je bila zelena, občasno je spominjala na Irsko in prostrana polja so bila že sodobno obdelana, vendar lepa in so se dotaknila tudi duše. Ob pravljičnosti in deloma nedotaknjenosti današnje Romunije smo na svoji poti trčili še na »cigansko« vas; tam so hiše z nenavadnimi strehami, nenavadnimi tudi zato, ker so na vrhu znaki imenitnih avtomobilov.

Romunija je gotovo država, ki romarja in obiskovalca ne pusti ravnodušnega.  Domov smo se vrnili brez predsodkov in z novimi,  zares dozorelimi vtisi. Poleg mnogoterih znamenitosti tudi ni manjkalo duhovne hrane. Med romanjem smo dobro voljo delili drug z drugim, danes pa jo ob novih pogledih kot drugačni ljudje želimo širiti naprej; njeni žlahtni sadovi naj bodo med drugim nova prijateljstva.

Zapisala: Ines ŠINKO

Foto: Karl LAMPREHT

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu