Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

O KRŠČANSKIH VODITELJIH

Uvodnik v DRUŽINO, 7. maj 2016

(Tone Rode)

Veliki teolog in oče koncila, Henri de Lubac, je nekoč izjavil: »Vzgajati voditelje – to je voditelje časnega – ni osnovna naloga krščanstva, čeprav so krščanski voditelji neskončno zaželeni. Krščanstvo mora proizvajati svetnike – priče večnega.«

Priznati moram, da me je zgoraj navedena misel malce vznemirila. Če se mi kaj zdi nujno v tem trenutku zgodovine Slovenije in Evrope, je to nastop vsaj peščice novih družbenih voditeljev, resničnih kristjanov dejanj in ne samo besed, ki bi z modrostjo in poštenostjo ter nesebičnim služenjem sočloveku, naši civilizaciji pokazali njene duhovne in moralne temelje v novi luči ter jo navdušili za vizijo in poslanstvo, ki ga ima v človeški zgodovini. Če hočemo boljšo Slovenijo čez 25 let, moramo danes začeti vzgajati tovrstne krščanske voditelje. In to je ena izmed bistvenih nalog Cerkve.

Svet sicer zelo potrebuje krščanskih voditeljev, vendar mora krščanstvo najprej vzgajati svetnike. Eno ne izključuje drugega, drugo je dejansko ključni pogoj za prvo. Tu še posebno velja, da nikoli ne smemo postaviti voza pred konja.

De Lubac v resnici opozarja, da nikakor ne bomo uspešni pri nagovarjanju in preoblikovanju domovine in družbe z metodami tega sveta. Noben mesijanski načrt proizvajanja visoko izobraženih družbenih voditeljev ne bo na dolgi rok uspel, če bomo zaupali v človeško logiko. Krščanstvo mora najprej vzgajati ljudi svetosti. Le človek, ki sledi božjemu klicu, bo v polnosti uresničil svoje poslanstvo in tudi najbolje izkoristil talente ter čas, ki mu je dodeljen na svetu, da bo služil Bogu in bližnjemu.

Do nedavnega sem mislil, da bodo preobrazbo družbe dosegle katoliške šole, univerza, vzgojne in izobraževalne ustanove. Danes sem vse bolj prepričan, da bosta prepotrebna preobrazba k dobremu in spreobrnjenje k resnici prišla od znotraj. 

V tem smislu si upam trditi, da naš narod in naša Cerkev potrebujeta novih oblik duhovno formativnih gibanj mladih, kot sta v tridesetih letih preteklega stoletja delala laik Ernest Tomec ter duhovnik Lambert Ehrlich, kasneje, v sedemdesetih in osemdesetih, pa duhovnik Vinko Kobal. Ne gre za to, da staro vino poskušamo vliti v nove mehove, temveč da se zavemo sedanjih potreb in ob upoštevanju novih dejavnikov izkoristimo dobre prakse in izkušnje iz preteklosti.

Iz vrst kristjanov, ki bodo resnične priče večnosti in bodo blagre živeli, bo Bog izbral resnične voditelje po Jezusovem zgledu. Voditelje, ki ne bodo, kot pravi s. Frančišek Saleški, iskali, da bi ljudje rekli: »Kako lepo govori«, temveč bodo ljudi spodbujali k delu, da bodo vzklikali: »Nekaj moram storiti.« Voditelje, ki bodo, kot pravi Henri Nouwen, »prepričljivi« in »v osebnem odnosu z izvirom življenja«. Voditeljev, ki bodo vedeli za pot, nanjo kazali in jo tudi prehodili.


S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu