Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

SINIČKA

Prijetna zgodba za pomladanske dneve...

Bila je zgodnja pomlad, lahko bi rekla še kar zima, toda sonce je sijalo in bilo je kar prijetno. Vse je že brstelo in ptički so veselo prepevali, saj je bil čas njihove ženitve. Moji so vsi odšli od doma, zato sem začutila veliko osamljenost.
Nekega jutra sem bila še posebej čudno razpoložena, zato sem potihoma izgovorila prošnjo: »Ljubi Bog, pošlji mi nekaj, kar mi bo v kratek čas!« Čakala sem, toda nič ni bilo.
Drugo jutro, ko se je že danilo, je skozi priprta vrata balkona nekaj priskakljalo v sobo. Slišala sem, da je nekaj pikalo po tleh. Nato je zafrfralo in drobna sinička je priletela ter sedla meni na prsi. Nisem mogla verjeti, ko je začela z moje odeje zobati drobtine, ki so ostale od zajtrka. Bila sem presenečena in obenem vzhičena in mislila sem si, da je to uslišanje moje ponižne prošnje.
Tako je prihajala vsako jutro in vedno bolj se mi je približala. Ni bila več plašna, tako da sem jo lahko ogovorila in pobožala s prstom. O siničkinih obiskih in čiščenju ostankov drobtin sem povedala možu, ki pa se je nasmejal in pripomnil: »Imaš pa bujno domišljijo!«
Neke nedelje zjutraj, ko je mož malo poležal, je sinička zopet priletela k meni in, kot vsako jutro, očistila odejo. Nisem si upala poklicati moža, ker sem se bala, da jo bom prestrašila. Sinička pa je po opravljenem delu pri meni, odšla proti moževi postelji in mu sedla na prsi. Tudi on si ni upal spregovoriti, da je ne bi pregnal. Jaz sem jo gledala in bila tiho. Sinička je zaščebetala in odskakljala skozi balkonska vrata.
Po tem dogodku je ni bilo več. Mislila sem, da je ne bom več videla. Toda ni bilo tako. Nekega jutra je priletela v družbi treh mladih siničk. Ob pogledu nanje so mi pritekle solze, ker sme spoznala, da je vzgajala svoje mlade tako, da se niso bale ne mene ne moža. Vse do poletja so naju obiskovale in čistile drobtinice. Sčasoma, po nekaj dneh, so prenehale prihajati, vsak dan ena manj. Ne vem, kaj se je zgodilo, toda siničke z mladimi ni bilo več.
Bila sem hvaležna Bogu, da mi je poslal tako drobceno in tako prijazno ptičko, ki mi je vso pomlad do poletja krajšala jutranjo osamljenost.
Janja Blatnik

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu