Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

PAPEŽ LEVIČAR?

DRUŽINA, 17. 4. 2016

NAŠ KOMENTAR

Dr. Ivan Štuhec

Ne rešuje družbenega sistema, ampak konkretne ljudi

Papež Frančišek je minuli teden bil v središču svetovne in domače javnosti. V slovenskih kinematografih od velike noči naprej vrtijo film »Papež Frančišek: pot do Svetega sedeža«. Izšla je pričakovana posinodalna apostolska spodbuda o ljubezni v družini »Amoris laetitia«. Napovedal je obisk begunskega tabora na otoku Lesbos. Doma pa se je vnela polemika ob govoru predsednice Nove Slovenije na sobotnem shodu na Trgu Republike in intervju patra Cestnika za Mladino. V obeh primerih je referenčna oseba tudi papež Frančišek.

Če odmislimo slovensko, vnaprej znano in že tolikokrat videno politično sceno, ko levi medijski prostor izkoristi vsako nakazano ali dejansko vrzel v desnem političnem polu za uveljavljanje načela divide et impera (deli in vladaj), ter naivnost ali politično nesposobnost, da se tej pasti izogneš, je kljub vsemu pomembno vprašanje, kdo je papež Frančišek in kaj je njegova smer. Odgovor na to vprašanje je pomemben zaradi neprestanega polaščanja Frančiška na strani politične levice.

Film o papežu Frančišku, ki si ga je vredno ogledati iz več razlogov, nam pri tem lahko zelo pomaga. Španska novinarka Ane (Silvia Abascal) je čisto po naključju bila določena za spremljanje konklava, ko je bil izvoljen za papeža kardinal Ratzinger. S takratnim kardinalom Bergogliem se je srečala v usodnem trenutku svojega življenja, ko je njen partner od nje zahteval, naj naredi splav. Srečanje z očetom Jorgejem, kot so ga klicali njegovi verniki, ki ji da podobico Marije razvezovalke vozlov, je za Ane, ki je agnostik, odločilno. Odloči se, da otroka ne bo splavila, zapusti svojega partnerja in se kot novinarka vrže v raziskovanje, kdo pravzaprav je Jorge Bergoglio. 

Glede na to, da je jezuit, kasneje škof in kardinal Bergoglio živel v nemirnih časih peronizma v Argentini, je tudi za Ane bilo ključno vprašanje, ali je bil na strani oblasti z diktatorskimi elementi ali na strani revolucionarnih prevratnikov, ki so imeli podporo tudi pri nekaterih jezuitih. Ane se z raziskovalno strastjo dokoplje do temeljnega spoznanja: Bergoglio je bil na strani človeka in to tistega, ki je trpel in bil v nevarnosti. Končno je to neposredno izkusila na lastni življenjski poti. Film jasno pokaže, kako Ane zavrne levičarsko propagandno stališče kolega novinarja do kardinala in kako Bergoglio zavrne ponujeno kupčijo od predsednika in predstavnice kapitala, ki se predstavlja kot katoličanka. Bergoglio ni ne levičar ne desničar v strogo političnem smislu argentinske realnosti. Ne rešuje družbenega sistema, ampak konkretne ljudi. Zbližanje z Ane je mogoče, ker tudi ona kot novinarka ni pristala na uradne žurnalistične ideološke klišeje. Iskala je resnico!

Papež Frančišek je tudi v svoji apostolski spodbudi zvest tej liniji. Uspelo mu je zvoziti med progresisti in konservativci (levimi in desnimi). Kako? Tako, da je postavil v središče človeka in njegovo odgovornost v konkretni situaciji. Kot izpostavljajo prvi povzetki spodbude, bi lahko njeno vsebino povzeli v naslednjih ključnih besedah: razločevanje, spremljanje, vključevanje in usmiljenje. Gre za duhovni napor in človeške odločitve. Težišče je iz dogmatistično normativnega moralizma prestavljeno na medosebni odnos, ki išče pot med strogim izpolnjevanjem norm (rigorizmom-janzenizmom) in laksizmom-relativizmom, ki misli, da je v imenu svobode dovoljeno vse.

Če to njegovo metodo prenesemo na področje političnega, potem je tudi na tem potrebno najprej razlikovanje, ki upošteva konkretno situacijo. Ta metoda nas pripelje do razlikovanja med vojnimi begunci, ekonomskimi migranti in infiltriranimi ekstremisti, ki lahko prve in druge izkoristijo za svoje zle namene. Državne oblasti in politiki so torej dolžni to razlikovanje izvajati, različne kategorije na njim primeren način spremljati. Integrirati tiste, ki to želijo in si zaradi svojega položaja tudi zaslužijo, v obstoječi evropski pravni red in ne v karkoli drugega. Pravica do azila je institut pravno-državnega usmiljenja. Na tej ravni velja, da so politične skupnosti pri svojih odločitvah avtonomne.

V vsaki krizi pa je pomembno, da obstajajo tudi organizacije, ki zgoraj navedeni nivo pravno-političnega delovanja presegajo. Med te organizacije spadajo tudi Cerkve in verske skupnosti, ki morajo pogosto delovati mimo in onkraj zakonov, ne glede na politično opcijo, ko gre za človeka v stiski. 

Tako kot vse zakonske zveze in družine ne ustrezajo običajnim okvirom cerkvenega pojmovanja zakonske skupnosti, tako tudi begunsko-migrantska problematika ni vedno rešljiva zgolj po pravni poti. Če pa slednja posebej zataji, je toliko bolj razumljivo, da se moralna avtoriteta, kar papež je, pogumno oglasi in pokaže na problem človeških usod, ki jih nemalo konča tragično. Na tem mestu ni odveč spomniti na odlično okrožnico Benedikta XVI., »Bog je ljubezen«, ki v 26. točki med drugim pravi: »namesto da bi s posameznimi dejanji ljubezni ohranjali obstoječe razmere, je treba ustvariti pravični red, v katerem bodo vsi prejemali njim lastni delež gmotnih dobrin«. 

Ko razlikujemo v polju politike, je torej v ospredju merilo pravičnosti. Ko pa razlikujemo in spremljamo cerkvene osebnosti, pa merilo ljubezni. Zato papež Frančišek ni levičar, pa tudi desničar ne. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu