Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

NA DRUGI STRANI VELIKE NOČI

NA DRUGI STRANI VELIKE NOČI (Komentar v DRUŽINI 10. aprila 2016)

10. 4. 2016 | Uvodnik


Postna priprava, velika noč in njeno praznovanje so minili. Mimo so pogovori, koliko nam uspeva držati postne obljube, število postnih dejavnosti (duhovnih vaj, nagovorov, križevih potov) se je občutno zmanjšalo, pri verouku (in še kje drugje) je minil razlog, da si tu pa tam ne bi privoščili kakšne sladkarije, plakate ob cestah, ki so oglašali akcijo 40 dni brez alkohola, počasi prekrivajo druga obvestila, trgovine so iz izložb umaknile razne barve za jajčka in velikonočne jedi so iz posebnih bazenov našla svojo pot nazaj na police z mesom in zelenjavo. Oba vrhunca cerkvenega leta smo letos praznovali dokaj zgodaj in do nedelje Kristusa Kralja, ki bo sklenila cerkveno leto, je res še ogromno časa. Stvari se počasi vračajo v običajne tirnice, v normalo in rutino. Smo na drugi strani velike noči, kjer je delovanje in življenje vere precej manj definirano in včasih se zdi, da tudi manj intenzivno.

Tako se nam najbrž ni težko vživeti v apostole današnjega evangelija. Tudi sami so v času po veliki noči. Sledili so Jezusovemu naročilu ženam pri grobu in sedaj so na obali Galilejskega (Tiberijskega) jezera in čakajo. Ljudje akcije, ki nam je sedenje prekrižanih rok svojevrsten napor, čisto razumemo njihovo potrebo po delovanju. Tudi če to pomeni korak nazaj, vračanje k rutini, ki je varna in v kateri imaš sam vajeti v rokah. Kaj naj torej izkušeni ribiči počno drugega, kot da gredo ribarit? Čakanje na nekoga se preusmeri v čakanje na nekaj. Ampak po veliki noči so stvari drugačne, morajo biti. Še mreže se na drugi strani velike noči mečejo na drugi (desni, pravi) strani. Tujec, ki utrujene in nezadovoljne apostole ob zori pričaka na obali in v katerem prepoznajo Jezusa, jih ne ošteje, ker tega niso upoštevali, le potrpežljivo jim usmeri pogled nazaj k poslanstvu, ki so se ga učili pred velikonočnim dogodkom. On je tista dodana vrednost, ki ribolov dela rodoviten.

Morda je čas na drugi strani velike noči bolj sproščen tudi zato, da se lahko pokaže naša originalnost. Če smo bili prej malo uokvirjeni v skupno pripravo na praznik živega Boga, nas Jezus po njej čaka na obali, da bi ob zajtrku (ki ga je on pripravil – Bog namreč poskrbi) iskali odgovor na lastno poklicanost. In našli svoj način oznanjevanja na drugi strani, kjer bosta sodelovali obe strani možganov; leva – logična, racionalna in desna – ustvarjalna, domiselna, umetniška. Teden molitve za duhovne poklice je ravno prava priložnost za to. 

FANI Pečar

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu