Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

21. POSTNO ROMANJE

21. tradicionalno postno romanje mariborske metropolije

K »SVETNICI UPANJA« 

VICENZA, MONTE BERICO, SCHIO, TRENTO in CHIAMPO 

4. in 5. marec 2016

Upanje je gibalo življenja. Upanje postane življenjski slog, ko si pridobimo dovolj globinskega zaupanja. Z zaupanjem zremo v prihodnost, ki ne bo vedno boljša, kot si običajno želimo, a bo vedno nova priložnost, da se naučimo nečesa za nas pomembnega.  Kako se obup vda in upanje vztraja, zvemo od sv. Bakhite, »svetnice upanja«, h kateri nas je vodilo tokratno, že 21. tradicionalno postno romanje mariborske metropolije.

Duhovno, kulturno in umetniško nas je tokrat obogatil obisk severne Italije. Sprva smo se podali v mesto Vicenza, kjer na griču Monte Berico, tik nad mestom, stojita mogočna bazilika Matere Božje in samostan servitov. Marijina priprošnja je v 15. stoletju rešila mesto pogubne kuge, v zahvalo pa so meščani sezidali kapelo. V naslednjih stoletjih je bila le-ta dozidana in večkrat obnovljena; pri tem so sodelovali različni gradbeniki, med njimi slavni Andrea Palladio. V 17. stoletju je dobilo svetišče veličastno podobo, kakršno ima še danes. Tu smo obhajali prvo slovesno romarsko mašo; med njo nas je nagovoril mariborski nadškof  metropolit msgr. Alojzij Cvikl, ki je tokrat prvič duhovno vodil postno romanje.

Bil je prelesten sončen dan, zato je bil pogled z vzpetine Monte Berico na mesto Vicenza in gorovje Dolomitov na obzorju prav posebno doživetje. Tudi potep po zgodovinskem mestnem središču nas ni pustil ravnodušnih. Andrea Palladio, veliki renesančni mojster v gradbeništvu, je ustvaril veliko dragocenih umetnin; prav zato slovi Vicenza kot Palladijevo mesto. Sprehod nas je vodil mimo osrednjih znamenitostih mesta, kot so med drugim zahodna vrata nekdanjega srednjeveškega mestnega obzidja, grajski trg in Palladijev spomenik. Zagotovo nam je v spominu ostala tudi stolnica, v kateri je lepo odmevalo, ko je 300 romarjev v en glas nekajkrat zapelo »Kristus kraljuj«. Ostala nam je ena ura prostega časa, nakar smo se podali v kraj Schio.

V Schiu smo prisluhnili zgodbi Jožefine Bakhite, ki jo je papež sv. Janez Pavel II. leta 2000 razglasil za svetnico. V njej imamo prvo afriško svetnico; papež Benedikt XVI. jo je imenoval »svetnica upanja«. V tem kraju je živela 45 let. Obiskali smo njen grob, njeno samostansko sobo in muzej. Sv. Bakhita je bila sprva sužnja, ki je morala prestati nepopisno trpljenje; Božja previdnost ji je odprla pot do svobode, da je lahko postala redovnica in dozorela v »svetnico upanja«. Njeno življenje, polno duhovne hrane in prepojeno z naravnanostjo dobrohotnosti,  se dotakne vsakega srca: človeka sicer sprva prevzame groza, a hkrati doživi mir in upanje. Začutimo, kako se obup vda in upanje vztraja. Ob vprašanju, kako bi se odzvala, če bi ponovno srečala ljudi, ki so jo kot sužnjo prodajali in trpinčili, je odgovorila:

»If I were to meet those who kidnapped me, and even those who tortured me, I would kneel and kiss their hands. For, if these things had not happened, I would not have been a Christian and a religious today.«

»Če bi srečala tiste, ki so me ugrabili in celo mučili, bi pokleknila in poljubila njihove roke. Kajti če se te stvari ne bi bile zgodile, danes ne bi bila ne kristjan in ne redovnica .«

Prvi dan romanja se je prevesil v večer, sledile so vožnja do hotela, večerja in nočitev.

Zdanilo se je drugo jutro, sicer hladno in deževno. Ne da bi nas motilo vreme, smo se odpeljali v Trento, prestolnico pokrajine Trentino in mesto sredi mogočnih gora. Kraj je znan predvsem po 19 let trajajočem Tridentinskem cerkvenem zboru, ki ga je v 16. stoletju sklical papež Pavel III. Ta zbor je spodbudil katoliško prenovo in za nekaj stoletij usmerjal katoliški odnos do sveta, družbe in do drugih krščanskih veroizpovedi. Dopoldansko mašo smo imeli v sloviti cerkvi Marijinega vnebovzetja. Zven orgel je storil, da je umetnina, v kateri smo obhajali bogoslužje, še bolj spregovorila. Zatem smo šli v romansko stolnico iz 13. stoletja, kjer so koncilski očetje slovesno razglasili sklepne odloke zbora. Sledil je prosti čas; osvežili smo se z italijanskim kapučinom, si privoščili pico ali testenine ter nakupili spominke.

Zgodnje popoldne je bilo že delno zasneženo in sledila je vožnja proti »italijanskemu Lurdu«, mestu Chiampo. Spotoma smo si ogledovali kilometre dolge, lepo negovane vinograde in sadovnjake. Za lepše podoživetje Lurda smo zapeli tudi znano lurško pesem »Zvonovi zvonijo«.

Dospeli smo v samo mesto in se napotili proti votlini, močno podobni oni v Lurdu; zamislil si jo je in leta 1935 zgradil bl. p. Claudio Granzotto kot izraz svoje predanosti Materi Božji. V neposredni bližini smo vstopili v sodobno cerkev in prisluhnili razlagi vsebine dovršenih mozaikov, s katerimi je cerkev olepšal p. Marko Ivan Rupnik. Ker je močno deževalo, smo križev pot molili kar v tem novodobnem svetišču in notranje doživljali Jezusovo trpljenje in sporočilo mozaikov. Po končani pobožnosti smo si lahko ogledali zanimiv muzej, kjer hranijo mnogo raznolikih živali v naravni velikosti in podobi, od pisanih metuljev v velikosti dveh dlani do ptiča emuja, ki odrasel presega človeka.

Zmračilo se je in napočil je čas za povratek proti domu. Čakala nas je kar dolga vožnja, ki pa ni bila dolgočasna, saj smo si jo popestrili s petjem, s pripovedovanjem šal in zgodb; utrujenost smo lajšali s počitkom. Ko smo se razhajali, smo še močneje dojeli, da smo kot romarji bili ena družina in bomo vsaj do neke mere takšni tudi ostali, zlasti ob srečanjih, ki se bodo dogodila v življenju, in ob obujanju spominov. V tem času pred veliko nočjo nas napolnjuje upanje, ki smo se ga navzeli ob sv. Bakhiti, »svetnici upanja«. Njo je, kot je rekla sama, Gospod močno ljubil, zato nam ona sama naroča, naj sočutno ljubimo vsakogar.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu