Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

SIJ VÉLIKE NOČI

"NAŠ KOMENTAR" V VÉLIKONOČNI DRUŽINI (Robert Petkovšek)

Pogled v zgodovino krščanstva pove, da je najstarejša ohranjena upodobitev Jezusa grafit, odkrit na Palatinskem hribu v Rimu in narejen okoli leta 200. Grafit na steni prikazuje človeku podobno telo z oslovsko glavo, ki visi na križu; levo pod križem stoji mlad vojak, Aleksamenos po imenu, ki z dvignjeno roko časti Križanega, pod križem pa je napis: »Aleksamenos časti Boga.« Grafit, ki se norčuje iz vere mladega Aleksamena, kaže, kako so Rimljani gledali na kristjane. Očitek kristjanom, da častijo osla, pa ni bil edini. Okolje je bilo polno drugih predsodkov na njihov račun: ljudje so jim pripisovali ljudožerstvo, krvoskrunstvo, iniciacijo s krvjo dojenčkov, reči, na katere naj ne bi niti pomislili, kaj šele, da bi o njih govorili! Fronto, rimski gramatik in retorik, je zapisal: »Vera kristjanov je nora, ker častijo križanega človeka in celo sredstvo, na katerem je bil kaznovan.«

V podobnem bazenu prezira živi kristjan danes. Sramotilni grafit, za 8. marec napisan na ljubljanski stolnici, in njemu podobni iz zadnjega časa niso torej nič novega. Vsi imajo isto tarčo: Cerkev in njen – kakor bi dejal G. K. Chesterton – »starodavni nauk«. V njih se zgolj kaže, kaj in kako je »svet« o Cerkvi mislil že od njenih začetkov – in nikoli o njej ne bo mislil drugače. Ko izgovarjamo besedo »svet«, se niti ne zavedamo, da s tem mislimo na določen način mišljenja, ki vlada nad ljudmi; v »svetu« človek razmišlja in se vede čredniško; v »svetu« človek ne misli svobodno, ampak tako kakor vsi drugi. To pa ne pomeni nič drugega kakor totalitarizem. »Svet« je torej nagnjen k totalitarizmu, k zavračanju osebne svobode in Boga.

V zadnjih desetletjih se vrstijo študije o tem, kako totalitarizem deluje. Med najboljšimi študijami o delovanju nacističnega in komunističnega totalitarizma je knjiga Zlo stoletja Alaina Besançona (Družina, 2014). Avtor govori o tem, kako nacizem nasilja ni skrival, medtem ko je komunizem svojo nasilnost zakril in jo navzven prikazoval v obliki humanih idealov. Že leta 1931 pa je angleški pisatelj in filozof v svojem delu Krasni novi svet preroško napovedal, da totalitarizmi prihodnosti ne bodo vladali z nasiljem, ampak z všečnostjo. »Vladanje s pendreki in strelskimi vodi, umetno povzročeno lakoto, množičnim zapiranjem in izgoni ni le nehumano, ampak dokazano neučinkovito.« Huxley poudarja, da bodo v teh totalitarizmih vsemogočni politični šefi in njihova vojska upravnikov nadzorovali populacijo sužnjev, ki pa jih k delu ne bo treba siliti, saj bodo v služenju uživali. K takšnemu služenju bodo oblastniki ljudi privedli tako, da se ti ljudje svoje zasužnjenosti niti ne bodo zavedali. »Propaganda je najučinkovitejša takrat, ko česa ne stori. Resnica je čudovita, zamolčana resnica pa je s praktičnega stališča še veliko učinkovitejša.« V suženjstvu se bodo torej znašli nevede. Te spremembe ne bodo zgolj zunanje, površne, ampak bodo segle globoko »v duše in v meso človeških bitij«. In če so v preteklosti agresorji, lačni denarja in slave, še pazili, da bi ohranili stari svet, tega sodobni agresorji ne delajo več. Skupni imenovalec sodobnih agresorjev je uničujoči radikalizem. V preteklosti je ta radikalizem ustvarjal koncentracijska taborišča in gulage, v prihodnosti pa bo z všečnostjo uničeval tradicionalne vrednote. Leta 1946 je Huxley zapisal: »Tudi spolna promiskuiteta ni več daleč. V nekaterih mestih v Ameriki že dandanes število ločitev ustreza številu porok. Čez nekaj let se bodo poročna dovoljenja prodajala kot dovoljenja za pse: veljavnost 12 mesecev, v tem času psa lahko zamenjamo ali pa imamo več psov. Z zmanjševanjem politične in ekonomske svobode bo na njuno mesto stopila spolna svoboda. In diktator (razen če ne bo potreboval vojakov ...) bo to svobodo spodbujal.«

Huxley je genialno prikazal bistvo tega, kar je evangelist Janez imenoval »svet«. »Svet« hoče vladati nad človekom, nad njegovo dušo in nad njegovim telesom, bodisi z nasiljem bodisi s tem, da mu omogoči skrajno zunanjo svobodo. Temu služijo totalitarizmi. In čému koristijo totalitarizmi? Kaj je imel od tega Hitler, Stalin ali Tito, da je bil na vrhu takšnega sistema? Nič! Torej so sami služili nečemu višjemu? Očitno! Vsekakor skrivnostnim temnim silam. Dejstvo je, da nobenemu od njih nista bila tuja niti nasilje niti laž. Nasilje in laž so uporabili, da so mogli prodreti v globino človeške duše in ji vladati. To je – tako bi dejal evangelist Janez – bistvo »sveta«.

Zato »svet« ni sprejel in nikoli ne bo sprejel Križanega in njegove Cerkve. Zato bosta oba do konca sveta tarča posmehljivih in sramotilnih grafitov in obtožb. In prav to, da ju želi laž uničiti, je največji dokaz njune resničnosti. Čim bolj »svet« čuti potrebo po tem, da podobo Križanega in Cerkve zmaliči, tem bolj se v tem kaže: tudi »svet« je v njiju prepoznal to, kar verni o njima izpovedujemo v veroizpovedi. V štiridesetdnevnem postnem času sem bil v mislih velikokrat povezan z molivci in molivkami pred ginekološko kliniko v Ljubljani. V tihi molitvi so bili solidarni z nemočnimi otroki, ki ne bodo nikoli ugledali luči »sveta«, in z njihovimi starši, ki jih okoliščine privedejo do te odločitve. Te molivke in molivce so mediji in »intelektualna elita« pribijali na križ in jih sramotili; tej medijski eliti se je pridružila celo varuhinja človekovih pravic in jih obtožila spodbujanja nasilja in diskriminacije. A ti ljudje niso hoteli nič drugega kakor izraziti svojo bližino nemočnim in svoje sočutje najbolj preizkušanim. Ali je to lahko delo laži, nestrpnosti?! Ali ni to delo resnice in ljubezni?! Ko danes gledam nazaj na to, si mislim: velika noč deluje. Jezus Kristus je odvalil kamen od groba. Bil je močnejši od smrti. Tudi Cerkev je močnejša od »sveta« – zato je tarča, na katero »svet« nikoli ne bo nehal streljati s svojimi sramotilnimi očitki in grafiti. Lahko le rečemo: »Hvala Bogu za Cerkev.« In dodajmo misel vélikega angleškega pisatelja Chestertona, spreobrnjenca iz anglikanizma v katolištvo: »Katoliška Cerkev je edina stvar, ki človeka obrani pred suženjstvom, ki bi ga ponižalo na raven otroka svojega časa.«



S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu