Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

POLJUB MARIJI

Srečanje na deset tisoč metrih



 

Na sosednji sedež v letalu se je usedel krepak možakar resnega, ne preveč prijaznega pogleda. Omara. Komaj je imel dovolj prostora za svoje noge.

Dejal sem mu, da lahko sedi pri oknu, kjer je bilo njemu dodeljeno mesto, pa se je zahvalil za mojo ponudbo in okno prepustil meni, češ, kadar sam vzleta iz Podgorice v rodni Črni gori, rad pogleda njemu poznane domače kraje, zdaj pa za gorenjske vasice to priložnost daje meni.

Po razgledovanju sem se prepustil branju časopisov, ni pa ušlo mojemu pogledu, da se je tik pred vzletom in še kasneje po pravoslavno pokrižal. Čez čas sem vzel v roke novo molitveno revijo Magnificat z Marijo Pomagaj na naslovnici. Ko smo (sicer nekoliko trdo) pristali, se je spet pokrižal, jaz pa sem dodal: »Hvala Bogu, pa smo srečno prišli.«

Vprašal je: »I ti vjeruješ u Boga?« Prikimal sem, sam pa je nadaljeval, da je po mladostnem blodenju vedno bolj spoznaval, kako ga Bog ves čas varuje, da na Nizozemskem, kjer dela v naftni rafineriji, redno hodi v srbsko cerkev in da zelo spoštuje kristjane ne glede na veroizpoved.

Postal je boljše volje (morda zato, ker je našel ob sebi kristjana ali ker smo srečno pristali), jaz pa sem nadaljeval pogovor v isti smeri. Pokazal sem mu podobo brezjanske Marije, h kateri je že prej pogledoval, in mu v nerodni srbščini predstavil zavetnico Slovencev. »Bogorodica,« je dodal. Revijo je vzel v roke, jo približal k ustom in jo poljubil. Kot ikono.

Izmenjala sva si še nekaj besed, pa je bilo treba že iti ven. Zgrabil je mojo ročno prtljago in jo nesel, čeprav bi jo lahko peljal na koleščkih. Dejal je, da mora po treh tednih »odmaranja« potrenirati mišice, sicer se bo težko spoprijel z vsemi fizičnimi izzivi v službi. Pokazal sem mu smer, zatem sva se razšla.

Pravijo, da so bistvo življenja ljudje, ki jih srečamo na poti. S sopotnikom nisva imela kaj dosti skupnih točk, a sva se onkraj prvega vtisa srečala v skupni veri – skupnem veselju in hvaležnosti, ki jo ta prinaša. In ob Marijini podobi. Če drži, da pravoslavne ikone niso naslikane samo zato, da bi jih gledali, marveč zlasti, da one zrejo v nas in nas objamejo z milostnim pogledom, potem je tudi brezjanska Marija ikona.

Kdo ve, morda je bila Marija na slovenskem Magnificatu tega dne deležna prvega poljuba. 




S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu