Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

PREVEČ

6. 3. 2016 | Marjan Pogačnik | Uvodnik

Kako se telo in duša lahko razbremenita in sprostita

 

Štiri bele stvari lahko ogrozijo človekovo zdravje, kadar jih je preveč na krožniku: sladkor, sol, moka in mast (maščobe). Ta sicer hranilna živila se lahko spremenijo v »bele smrti«, kadar pretiravamo z njihovo uporabo. Njihovo neskromno uživanje lahko sproži vrsto bolezni, pogostih zlasti v razvitem svetu, od diabetesa do raka.

S čim še danes pretiravamo in škodujemo sebi. Denimo s hrupom. Posebej na cesti in ob njej, marsikdaj še v službi in celo doma. Nekoč so ljudje vsak hrup doživljali kot znak nevarnosti, danes pa vsi ti »lažni alarmi« telo spravljajo v stres. Nenavadno je, da še doma, kjer bi si lahko privoščili nekaj tišine, brez prestanka ropočejo zvočniki vseh vrst.

Preveč tudi kopičimo nepotrebne predmete. Znanec, ki si kruh služi z razpošiljanjem paketov spletne prodaje, se čudi, kako je mogoče, da ljudje toliko denarja porabijo za izdelke, za katere pred tem sploh ne bi pomislil, da obstajajo, in ki se (ne samo z vidika varčnega Gorenjca) zdijo popolnoma nepotrebni. Ste kdaj pogledali, koliko oblačil iz omare niste oblekli že vsaj eno leto? Ali obuli čevljev? S potrošništvom zapravljamo naravne vire ter za mrtve predmete tratimo svoj dragoceni čas in moči.

Pretiravamo z uporabo še ene vrst dobrin, tokrat mentalnih. Svoje miselne in čustvene moči ter pozornost porabljamo za stvari, ki nas ne nahranijo ne miselno in ne čustveno. Za gledanje v zaslone namesto v človeka ob sebi. Za zavistne in škodoželjne pripombe, negativistične komentarje. Za površinske novice, poenostavljene razlage dogajanja. Za podobe in prizore, ki veliko obljubljajo, v resnici pa nas zapacajo in nam vzamejo notranji mir.

V pretiravanju s hrano, v hrupu, kopičenju stvari, raztresanju … se prostor za Boga zmanjša. Recept je dokaj preprost: omejiti, odpovedati se, tudi abstinirati. Ne zaradi odpovedi same, ampak zaradi našega dobrega, zaradi telesnega, duševnega in duhovnega zdravja, zaradi odpiranja nečemu boljšemu. Šele ko se odrečemo odvečnemu in škodljivemu, se duša lahko razbremeni, sprosti ter pripravi prostor Bogu in bližnjemu. Treba (se) je izPRAZNiti, da je mogoče PRAZNovati. 

Modrost Cerkve je, da svoje čute v postnem času aktivno očiščujemo – lahko bi rekli praznimo – z molitvijo, postom in miloščino. Tako dopustimo, da prenasičenost s tistim, kar ne prinaša življenja, zamenjamo z lakoto in žejo po Bogu, edinem, ki v resnici oživlja. In začutimo bližnjega ob sebi. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu