Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

V ISKANJU GOREČEGA GRMA

UVODNIK V DRUŽINO (28. februar 2016)

»Drevo, s katerega sta jedla Adam in Eva.«
»Ustvarjena so bila tretji dan.«
»Jezusov križ je bil narejen iz drevesa.«

Tako približno so odgovarjali otroci, ko sem jih vprašala, če poznajo kak primer v Svetem pismu, kjer je omenjeno drevo. 

»Pa Mojzes in goreče drevo …« je rekel eden od fantov in pristavil, ko so ga drugi opomnili, da gre zgolj za grm, »ni pomembno, saj bo še zrastel!«

Na tretjo postno nedeljo sta pred nas postavljena kar dva odlomka iz knjige življenja, kjer najdemo drevo; Mojzes in goreči grm v prvem berilu ter figovo drevo v evangeliju. In ob njiju dva načina, kako sprejeti in izpolniti svoje poslanstvo. 

Z Mojzesom se tako najprej znajdemo v puščavi, kjer po dramatični zgodbi zgodnjega otroštva in mladosti živi svoje zaenkrat nič kaj dramatično odraslo življenje. Najbrž je mimo tega grma šel s svojimi ovcami že velikokrat, preden je tistega dne prebudil njegovo zanimanje. Ne vem, kaj bi danes Bog uporabil za znamenje svoje veličine, ko je okrog nas toliko stvari, ki nam kradejo pozornost in nas malokaj zares preseneti. Se pa zlahka prepoznam v Mojzesovem takratnem izmikanju, ki ga pogosto uporabim tudi sama: Tega nisem sposobna! Ne vem, kako naj to naredim! Ne poznam te dovolj …

Najbrž je v naših glavah ista miselnost, da Bog izbira samo izjemne posameznike, da bi delovali v njegovem imenu. In to kljub temu da nam ti, ki jih imamo za vzornike, vztrajno dopovedujejo, da sploh ne spadajo v kategorijo super ljudi, da so čisto običajni ljudje. Navadni ljudje, vendar zaupajo in verujejo v vsemogočnega Boga. Morda prvič res ne bo narejeno vse popolno, ampak stvari, ki jih je vredno početi, je vredno prvič početi tudi manj perfektno. Zgolj tako smo lahko božji odgovor na izzive sveta in prinašamo sad. Za razliko od figovega drevesa iz evangelija, ki kljub skrbi svojega vinogradnika še nima sadu. Ampak ob pravični odločitvi, da ga je treba zato posekati, smo znova soočeni tudi z usmiljenjem. »Pústi jo še to leto, da jo okopljem in ji pognojim, morda bo obrodila sad,« pravi gospodarju vinogradnik. Kljub neodzivnosti nam je dano še eno leto priložnosti, da naredimo kaj drugače, manj leseno. Še več kot pol postnega časa imamo, da vzamemo pripravo zares. Podarjen nam je čas, da odkrijemo svoj goreči grm, kajti … 

Zemlja je polna nebes,

iz vsakega grma lahko spregovori Bog.

Ampak le tisti, ki vidi, je sezul čevlje,

drugi zgolj nabirajo jagode z grmovja.

(Elizabeth Berrett Browning)


                                                                   FANI PEČAR
 
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu