Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

RAZMIŠLJATI O RAZLOGIH

Uvodnik v DRUŽINO, datum 21. februarja 2016

(Tone RODE)

Sodobni človek bolj ceni čustva in občutke, subjektivno pred objektivnim, tudi v religiji. Zato je ta zapis v postnem času klic po velikem zavezniku vere: razumu. 

Jasno je, da razum ne more in ne sme prevzeti mesta vere, upanja in ljubezni. Vendar pa že srednjeveška krščanska modrost trdi, da vera stremi po razumevanju (»fides quaerens intellectum«), da človek veruje zato, da bi lahko razumel (»credo ut intelligam«). Kamor pride najprej vera, tja mora za njo razum.

Kristjan mora razmišljati o razlogih svoje vere. Sv. Peter pravi v pismu (1 Pet 3, 15): »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« 

Ali bi znali razložiti razloge našega upanja? Zato potrebujemo apologetiko, ki ni nič drugega kot vsako dejanje, s katerim predstavljamo, razlagamo ali zagovarjamo krščanski nauk. Z njo lahko vero približamo neverujočim, predvsem pa verujoče oblikujemo v poučene in na nauku utemeljene kristjane. Tudi sami sebe. 

Kot pišeta Peter Kreeft in Ronald K. Tacelli v meni dragem Priročniku krščanske apologetike (Handbook of Christian Apologetics): »Tisti, ki apologetiki niso naklonjeni, poudarjajo, da so življenje, ljubezen in svetost veliko bolj pomembne od razuma. In imajo prav. Le ne zavedajo se, da tudi oni razmišljajo. Ne morejo prenehati razmišljati, lahko pa to delajo na napačen način. Razum je prijatelj, ne sovražnik vere in svetosti, ker je pot do resnice, svetost pa je ljubezen do Boga, ki je Resnica.« 

O teh vprašanjih govori še ena izjemna knjiga, »Pravovernost« (Orthodoxy) G. K. Chestertona. V njej je veliki angleški mislec in spreobrnjenec z besedo, ki je hkrati pesniška in analitična, napovedal bolezni modernizma in postmodernizma ter izpostavil blaznosti pretiranega racionalizma po eni strani ter pretiranega emotivizma po drugi. Chesterton z domišljijo in humorjem brani obstoj resnice in utemeljuje krščanstvo na predrazumski izkušnji zgodbe, ne da bi postavljal v konflikt razum in čustva.

Naš čas potrebuje oboje: razum in čustvo, ki sledita veri, ker je zahodna civilizacija v hudi krizi. Prvič v njeni zgodovini ji grozi nevarnost izumrtja, in to zato, ker izgublja svojo dušo, krščanstvo. Kristusova Cerkev ne bo nikoli premagana, naša civilizacija pa zlahka. 

Kriza je tudi intelektualna. Je kriza »resnice«. Celo obstoj objektivne resnice je pod vprašajem, še posebno pri vzgojnih ustanovah in medijih, ki krojijo naše mišljenje. 

Kriza pa je predvsem duhovna. V igri so duše ljudi. Kratko je življenje človeka. Izgubljeni smo, če se ne spreobrnemo. Zato moramo srce in razum učiti ljubezni ter iskanja svetlobe resnice, dokler je še mogoče. To je vseživljenjski izziv kristjana. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu