Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

NAŠA DRUŽINA

Enakopravnost ni enakost

 

Oče nikoli ne bo mati in obrnjeno, pa naj to ukazuje taka ali drugačna zakonodaja.


Enakopravnost ni enakost

18. 8. 2013 | Karlo Smodiš | Naš komentar

Oče nikoli ne bo mati in obrnjeno, pa naj to ukazuje taka ali drugačna zakonodaja.

V času počitnic, ko je vročina dosegla vrhunec, se je v prijetni senci »kislih kumaric« končala javna razprava o predlaganem zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Če pustimo ob strani dejstvo, da spreminjanje zakonodaje s prihodom vsakokratne nove vlade pomeni zgolj nepotrebno dodatno delo in vnašanje negotovosti v pravni sistem, nujne popravke bi lahko uzakonili z drugačnimi sredstvi, je tokratni predlog dvignil precej prahu med očeti. Na ministrstvu so prejeli nekaj deset predlogov drugačnih ureditev zakonskih rešitev, največ v zvezi z možnostjo izrabe starševskega dopusta. Na zakon so se odzvali tudi v Družinski pobudi, ki se že vrsto let dejavno vključuje v oblikovanje družinske politike.

Največ pripomb je bilo na predlog o ukinitvi 75-dnevnega neplačanega očetovskega dopusta, saj so pravico znižali brez vsakršne utemeljitve, in na spremembo starševskega dopusta iz skupne pravice matere in očeta v individualno pravico. Po predlogu mora vsak od staršev vsaj 30 dni izkoristiti sam in jih ne more prenesti na drugega. V obrazložitvi predloga je predstavnica pristojnega ministrstva celo izrazila željo, da bi se sčasoma ta čas še povečal in enakomerno porazdelil. Češ da tako narekuje evropska zakonodaja. Slednje se je seveda pokazalo kot izgovor, nekateri so celo omenjali namero o zavajanju.

Na mestu je torej vprašanje, kaj z novo zakonodajo želi doseči Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ali je v ospredju prizadevanje za splošno blaginjo družin in s tem velikega dela državljanov ali pa gre le za zamaskirano varčevanje? Iz analize sprememb zakonodaje, ki jo je pripravila Družinska pobuda, je razvidno, da gre predvsem za varčevanje. Jasno je, da je varčevanje potrebno oz. da je z ekonomskega vidika logično, da lahko porabimo samo toliko, kolikor ustvarimo, a je nesorazmerje vseeno preveliko. Največje breme so naložili prav družinam, kar je z vidika splošnega razvoja nerazumljivo.

Teza, da naj bi nova zakonodaja izboljšala zaposljivost mladih mamic, ne vzdrži. Ali si torej zakonodajalec prizadeva za še poznejše odločanje za družino in otroke? Tako bi se navidezna razprava o očetih morala veliko bolj dotikati mater in otrok. S predlogom novega zakona bi prav matere in otroci izgubili največ. Matere mesec dni starševskega dopusta, otroci pa mesec dni gotovosti in varnosti, ki jo imajo pri materi. Oče nikoli ne more nadomestiti matere. Banalno vprašanje očeta na enem izmed forumov, kako naj vendar on sedaj doji otroka, je popolnoma na mestu. Čemu potem akcije spodbujanja dojenja, ki jih podpiramo tudi z davkoplačevalskim denarjem, če potem ministrstvo na drugi strani onemogoča to, kar spodbuja? Ali pa morda kdo misli, da bo oče iz vasi na Goričkem vozil otroka mamici v Muro, da ga bo podojila v času odmora med delom. Čeprav se je sedanja premierka ponudila za zagovornico družin, ker da družine nimajo stranke, bi si tudi otroci, kot je zapisal Štefan Kržišnik, zaslužili svoj sindikat. Potem bi se zakonodaja gotovo pisala drugače.

Ne, oče in mati nista enaka in nikoli ne bosta, čeprav predlog zakona uporablja ta pojem. Morata pa biti enakopravna in svobodna pri odločitvah, ki se dotikajo skupnega življenja in družine. Veliko boj smiselno kot ustvarjati umetne pogoje za navidezno konkurenčnost med moškimi in ženskami bi veljalo spodbujati različnost ženske in moške narave in ustvarjati pogoje za uresničevanje moških in ženskih potencialov. Tega seveda ne moremo doseči z uniformiranostjo in poenotenjem.

Ne moremo se znebiti vtisa, da z govorjenjem o enakosti želijo predlagatelji zakona skozi stranska vrata pripeljati v zakonodajo ideologijo enakosti spolov ali celo zanikanja spola. Kako močno je ideologija navzoča v javnosti, lahko pojasnimo s primerom načrtovanja srečanja predsednikov Obame in Putina. Čeprav je uradni razlog za odpoved srečanja podelitev azila »žvižgaču« Snowdnu, je v resnici veliko pomembnejši razlog sprejetje zakona, ki v Rusiji prepoveduje javno homoseksualno propagando, o čemer ne slišimo skoraj nič. 

Kakšno družino si torej želimo in ali si je sploh želimo?

Odgovor na zgornji vprašanji bomo morali starši (tudi in predvsem iz vrst kristjanov) veliko bolj jasno izraziti in na podlagi tega predlagati in zahtevati tudi ustrezne zakonske rešitve. Če bomo ustvarili pogoje za razvoj in rast družin na vseh ravneh, bo to pomenilo tudi blaginjo za celotno državo. 

A brez molitvene podpore ne bo šlo. Obhajali smo praznik Marijinega vnebovzetja. Njen »Magnificat« je tudi hvalospev mnogih družin, ki se »radujejo v Bogu« in se odločajo za življenje. Naj bo tudi spodbuda vsem, ki so pripravljeni družinam priskočiti na pomoč in jim stati ob strani. Jezus pravi, da vera, velika kot gorčično zrno, lahko premika gore. Verjamem, da je tudi predlog zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih mogoče »premakniti«. Toda ali bo »Sin božji našel vero …?« 
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu