KATOLIŠKI IZZIVI

Naš komentar, DRUŽINA 17. januarja 2016

(Tadej Strehovec)

Nedavni referendum je bila še ena priložnost, da smo kristjani poglobili svoje znanje o pomenu družine.

Ob stališčih različnih strokovnjakov smo si lahko oblikovali svoje mnenje in na četrto adventno nedeljo ponosno oddali glas za družino, otroke in prihodnost. Referendumska kampanja je jasno pokazala, da je po ustavnih spremembah v letu 2013 prišlo do demokratičnega nazadovanja. To se še posebej kaže pri nerazumno visokem kvorumu za veljavnost referenduma in dirigiranih medijskih predstavah. Te so dosegle svoj vrh v edinem soočenju na TV Slovenija, ko je imelo 35 civilnodružbenih organizacij in strank za predstavitev svojih mnenj o vrednoti družine na voljo zgolj slabi dve uri časa. Po referendumski noči so mediji in javnost komentirali tudi vprašanje, ali je odločitev Aleša Primca, da gre v politiko, pravilna ali ne. Takšno utemeljeno vprašanje je odmevalo tudi na desnem volilnem polu ter prebujalo različna stališča. Ob tem pa so številni pozabili na ključno vprašanje: Ali lahko obstoječi desni stranki v državnem zboru v naslednjih desetletjih zagotovita parlamentarno oz. ustavno večino? Samo takšna večina lahko zagotovi ustrezno ravnovesje, kjer se socialni eksperimenti z družino ne bodo ponavljali in se državljani vsako leto ne bomo odpravljali na ene in iste referendume. Če na to vprašanje ni mogoče dati pritrdilnega odgovora, potem stojimo pred dilemo, ali bodo zagovorniki krščanskega pogleda na svet še nadaljnjih 50 let manjšina v državnem zboru in s tem v t. i. demokratični izolaciji. To je izolacija, v kateri bodo protidružinske stranke na pogon našega davkoplačevalskega denarja še naprej izvajale svoje socialne eksperimente, spreminjale šolske programe in na dolgi rok gradile svoj »krasni svet brez Boga«. Prepričan sem, da je morebitno novo družinsko gibanje v državnem zboru lahko odlična pomoč obstoječim pomladnim strankam, še zlasti, ker SLS ni uspelo vstopiti v državni zbor. Dejstvo je, da sedanja odtujena politična elita z veliko večino svojih državljanov ne deli stališč, ko pride do vprašanja družine, človeškega življenja, verske svobode in zasebnega šolstva. Prav glede slednjega velja omeniti, da so Socialni demokrati Dejana Židana dali v državnem zboru pobudo za spremembo naše ustave, po kateri hočejo omejiti financiranje katoliškega zasebnega šolstva. Nekateri ugledni pravniki naj bi tako že razmišljali v smeri ustavne prepovedi kakršnegakoli financiranja zasebnega šolstva. Zato ni čudno, da je prav v takšnem ozračju predsednik vlade Miro Cerar našel primeren izgovor, da pri proračunu za letošnje leto zavestno prezre nedavno odločbo Ustavnega sodišča RS in znova protiustavno omeji financiranje zasebnih osnovnih šol. Da so otroci in vzgoja pomembni, kaže tudi novo Letno poročilo katoliške Cerkve 2015, ki je prvič predstavilo nekatere zbrane podatke o tem, kam gre naša Cerkev. Podatki za zadnjih deset let kažejo, da nas je katoličanov v Sloveniji še vedno skoraj 74 % in da imamo lepe uspehe na področju šolstva, Karitas in v vedno večji pastoralni vlogi laikov. Ob tem pa se pojavljajo tudi zaskrbljujoči podatki, saj se je število krščenih otrok glede na število rojenih z 72 % zmanjšalo na 54 %; število prvih svetih obhajil, birm in cerkvenih porok pa je glede na leto 2004 upadlo za skoraj 30 %. Vse te številke morajo biti za vse katoličane streznitev in priložnost, da si zastavimo vprašanje, zakaj nekateri katoliški starši ne dajo krstiti svojih otrok. Zakaj deklarirani katoličani izvajajo na odgovornih položajih dejanja, ki ogrožajo demokratične vrednote in njihovo lastno versko skupnost? Oziroma kaj moramo katoličani narediti na področju oblikovanja slovenske družbe, javnega mnenja in šol, da bodo naši otroci in starši tudi v javnosti ponosni na svojo vero? Zdi se, da je danes eden glavnih problemov vedno bolj otežen prenos vere s staršev na otroke, ki se v slovenskem medijskem, šolskem in virtualnem prostoru vedno bolj razkristjanjujejo in celo ateizirajo, s tem pa vstopajo v odraslo življenje oropani ključnih izkušenj za duhovno odraslo življenje. To je velik izziv, s katerim se soočajo vsi starši. Otroci in vsi ljudje imamo pravico do odrešenja, zato ima katoliška Cerkev pravico in dolžnost ljudem pomagati in jih spodbujati na tej poti. Zato je izrednega pomena, da se katoličani spet zberemo in začnemo ukvarjati z bistvenimi stvarmi: to je z graditvijo Bogu, družini in otrokom bolj prijazne družbe, države in Cerkve. Od tega je namreč odvisna naša skupna prihodnost.