JASLIČNA VERA
Ivan Štuhec, Naš komentar
DRUŽINA, 10. januarja 2016
V slovenskem dnevniku, ki kristjanom, še posebej pa institucionalni Cerkvi, zelo rad soli pamet in drži moralne nauke, sem zasledil nekaj misli razvpitega slovenskega filozofa Žižka na račun Božička. Ne vem, zakaj ga pišejo z veliko, če pa imajo Boga raje z malo. No, Žižkova misel gre nekako takole: sistem verovanja deluje preko drugih, podobno ideologija. Primer za to je pretvarjanje staršev pred otroki, da verujejo v Božička, in pretvarjanje otrok, da tudi oni verujejo vanj zaradi staršev. Tako obstaja verovanje, ki ni nikogaršnje, verovanje, v katero nihče ne verjame osebno, a vendarle obstaja in deluje kot neko skupno, celovito in družbeno verovanje.
Žižek ima prav, ko ugotavlja, da je vera v Božička pretvarjanje, kot je tudi vera v dedka Mraza. Ideologija treh dobrih mož v decembru, h kateremu pripnejo še Miklavža, je nekakšen multikulti po slovensko. Seveda pa kristjani z Božičkom nimamo veliko ali nič skupnega. Njegov novoveški uvoz s pomočjo Coca-cole iz Amerike pod vplivom Skandinavije v Evropo je pravzaprav nekakšen potrošniški bogec, ki ga častijo predvsem trgovci.
V krščanski tradiciji je sveti Miklavž zgodovinsko izpričan in simbolizira dobroto, ki so je deležni otroci. Dodatno obdarovanje v decembru, za božič, se je prijelo s povečanjem standarda, vendar teh daril ni prinašal Božiček. Nastavljena so bila pod okrašeno smreko kot darilo za božič in novo leto, preprosto obdarovanje za praznike.
Jezus v jaslicah ne prinaša daril, ker sam nič nima in je kot tak darilo. Ko gre torej za Božička in dedka Mraza, ima Žižek prav, to je nekakšno nikogaršnje, a vendar skupno verovanje. Pravzaprav gre za verzijo sekularistične mitologije kot produkta tiste multikulturnosti, ki je iz obzirnosti do drugačnih (ateistov in agnostikov etc.) realni simbol krščanstva spremenila v navidezni simbol nikogaršnjega. S tem pa je sekularistična ideologija priznala, da ne more shajati brez skrivnostnega, mističnega, mitičnega, simbolnega.
Krščanski božič in jaslice so vse kaj drugega kakor vera v nikogaršnjega. Zamisel svetega Frančiška o jaslicah je bila genialna. Z Jungom bi lahko rekli, da je v jaslicah toliko arhetipskega, kolikor potrebujemo vedenja o življenju in svetu. Najprej gre tu za podobo Boga, ki na primeru Marije in Jožefa pokaže, da ni odvisen od naravnih zakonitosti, ki jih je sam kot Stvarnik postavil. Če je Bog pravi in vsemogočen, potem je njegov mimonaravni poseg v človeka edino logičen, hkrati pa gre za razbožanstvenje človeške spolnosti. Na tej točki imajo mnogi težave z razumevanjem Marijinega brezmadežnega spočetja.
Dalje se Jezusovo rojstvo dogaja v točno določenem času in prostoru, je zgodovinsko opredeljeno. Takoj ob njegovem rojstvu nastopi konflikt med svetno oblastjo (Herodom) in novorojenim Odrešenikom. Ne oblast ne moč niti politični položaj kogarkoli niso nosilci odrešenja. Kolikokrat se srečujemo z idejo politike kot odrešiteljice vsega hudega. Prav skrajno sekularizirano okolje vedno znova polaga odrešenjske ideje v politične voditelje (Lenin, Stalin, Hitler, Mussolini, Tito ter v najnovejši zgodovini Obama in njegova Nobelova nagrada za mir so več kot očitni primeri). Strah sekularnih oblastnikov pred krščanstvom in njihovo preganjanje kristjanov se od Heroda do danes ni v ničemer spremenilo.
Marija in Jožef sta pred porodom tujca, ki trkata na vrata Betlehemčanov. Ti so zaposleni in polnih rok dela, njihov interes je biznis, zato nimajo časa za stisko bližnjega. Tudi danes prava begunska družina iz Sirije ne bi dobila pomoči in prenočišča v trgovskih centrih in hotelih, ki prav na račun božičnih praznikov naredijo veliko posla. Zaslepljenost z materialnim svetom pogosto skuša nadomestiti pozornost in bližino v medosebnih odnosih, zato ti razpadajo. Mariji in Jožefu je ostal odnos med njima in Bogom kot edina opora, ko sta se znašla pred preizkušnjami. Te so sledile druga za drugo. Kmalu sta postala begunca.
V Jezusu prepoznajo resničnega odrešenika preprosti in neuki pastirji in modri z vzhoda. Preprostost, znanost in vera so združeni pred Novorojenim. Jaslice povezujejo to, kar je novi vek razdrl. Na tem razdoru temelji tudi upravičena kritika islama do zahoda. A namesto da bi prihajala luč z vzhoda, žal prihajata strah in teror.
In še en, a ne zadnji jaslični uvid. Ko Marija in Jožef iščeta Jezusa v Jeruzalemu, smo priče razreševanju Ojdipovega kompleksa. Sam Božji Sin ga je moral razrešiti, pa ga naj sodobniki ne bi.
Ko razmišljam ob jaslicah, sem globoko hvaležen staršem, da so mi to vero posredovali, ne s pretvarjanjem, ampak z iskrenostjo. Če mi nič drugega ne bi dali kot to, so mi dali dovolj in vse.