Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

KONSERVATIVEN ALI LIBERALEN

13. 9. 2015 | Roman Globokar | Naš komentar

Papež Frančišek – pričevalec božjega usmiljenja

Na prvi septembrski dan, ko smo katoličani na pobudo svetega očeta prvič obhajali svetovni molitveni dan za ohranjanje stvarstva, je po vsem svetu močno odmevala novica o tem, da je papež Frančišek za prihajajoče sveto leto usmiljenja vsem duhovnikom dal pooblastilo, da pri spovedi lahko podelijo odvezo za greh splava. Zopet smo bili priča izredni naklonjenosti večine svetovnih medijev do sedanjega svetega očeta in do njegovega sočutja do ljudi v stiski. Navajeni smo, da mediji pogosto Cerkev prikazujejo kot hladno, togo, strogo in konzervativno, ki poudarja predvsem predpise in pravila. Sedanjega papeža Frančiška pa nasprotno predstavljajo kot toplo, razumevajočo in sočutno osebnost, ki se zavzema za človeka, še na poseben način za uboge. Katoličani smo lahko zares veseli in Bogu hvaležni za sedanjega svetega očeta, za njegovo preprostost, za njegovo široko in sočutno srce, za njegove konkretne besede in dejanja, ki nas spodbujajo, da ne ostajamo ravnodušni. 

Od svojega prvega nastopa dalje spreminja nekatere ustaljene vatikanske navade in protokolarne predpise in s tem tudi pogled na papeško službo. Želi biti blizu ljudem in si prizadeva, da bi to bližino pokazal na konkreten način. Ali ga lahko zaradi te njegove drže označimo za populista? Takšno oznako mu namreč pripisujejo v nekaterih katoliških krogih. Če bi šlo papežu za to, da bi ugajal širši množici in bi zaradi tega popuščal glede izvirnega Kristusovega nauka, potem bi bil očitek populizma povsem upravičen. Toda če se poglobimo v besede in dejanja sedanjega Petrovega naslednika, potem v njih ne bomo našli odmika od evangeljskega sporočila. Prav tako bomo v njih našli besede ostre kritike sodobnega načina življenja, porabništva, globalne nepravičnosti, kritiko teptanja človekovih pravic, brezobzirnega izkoriščanja naravnega okolja, izrivanja religioznosti iz javnega življenja, moralnega relativizma … Papež Frančišek se torej ne boji jasno in odločno povedati, kakšna so stališča Cerkve do določenih vprašanj.

Velikokrat se postavlja vprašanje, ali je sedanji papež konservativen ali liberalen. Odgovor na to vprašanje je seveda odvisen od tega, kaj razumemo pod tema pojmoma. Če se držimo izvornega pomena besed, potem mora biti vsak papež nujno liberalen (lat. libertas – svoboda), saj oznanja svobodo, Jezusovo odrešenje, ki vedno odpira nove možnosti. Krščanstvo je verstvo svobode, ki ni oziroma ne sme biti ujeto v toge zgodovinske strukture. V vsako okolje prinaša duha svobode in odpira možnosti za preobražanje stvarnosti v luči evangelija. Hkrati pa mora biti sveti oče vedno tudi konservativen (lat. conservare – ohranjati), saj je njegova naloga, da ohranja neokrnjen Jezusov nauk. Noben papež ne more spremeniti vsebine zaklada vere.

Če se vrnemo k izhodiščni temi – odvezi od kazni za splav –, potem lahko ugotovimo, da je papež Frančišek tudi na tem področju konservativen in liberalen hkrati. Ko izpostavljam konservativnost, je potrebno najprej – za razliko od različnih dezinformacij v številnih medijih – poudariti, da smo »navadni« duhovniki, ne samo od Rima za to posebej pooblaščeni, lahko že sedaj pod določenimi pogoji dali odvezo za splav. Tako imamo v Sloveniji že sedaj vsi duhovniki dovoljenje, da lahko podelimo odvezo za greh splava v adventnem in postnem času, na ljudskih misijonih, duhovnih obnovah, romanjih, pri spovedi pred poroko, v nujnem primeru pa vedno. Krajevni škof določa, v kakšni meri bo dal pooblastilo svojim duhovnikom glede odveze za splav. V škofiji na obrobju Rima, kjer sem deloval v času svojega študija, smo imeli vsi duhovniki splošno pooblastilo od škofa, da lahko vedno podelimo odvezo tudi za splav. Papež torej ni podelil duhovnikom nečesa, česar že do sedaj ne bi izvajali, ampak je samo olajšal pot do sprave tistim, ki so se s splavom pregrešili zoper življenje. Podobno pooblastilo je v svetem letu 2000 duhovnikom v Rimu podelil tudi papež Janez Pavel II. in na svetovnem dnevu mladih v Kölnu leta 2011 papež Benedikt XVI. 

S tem pooblastilom papež ne spreminja pogleda Cerkve na splav in ne znižuje teže samega dejanja. Še vedno je splav opredeljen kot veliko zlo, s katerim se osebe, ki so vanj vpletene, z dejanjem samim izključijo iz občestva Cerkve. Duhovniki smo dolžni spovedancem naložiti zdravilno pokoro in jih odvezati tudi od kazni izobčenja iz Cerkve. Zavzemanje papeža Frančiška za uboge ne more spregledati nerojenih otrok, ki so najbolj ubogi in nemočni. Do sedaj povedano govori v prid konservativni drži sedanjega papeža. 

Če pa imamo pred očmi Jezusovo držo do velikih grešnikov in če so njegove besede in dejanja zavezujoča tudi za nas, njegove učence, potem je naše poslanstvo, da v ta svet prinašamo usmiljenje, odrešenje, svobodo, možnost za nov začetek, za nadaljnjo rast. V svetem letu usmiljenja želi papež Frančišek izpostaviti brezpogojno božjo ljubezen do vsakega človeka, zato spodbuja duhovnike, da ne bi bili v prvi vrsti strogi sodniki, ampak predvsem usmiljeni očetje, ki bi uboge, ranjene in izgubljene spet pripeljali nazaj na pot življenja. Zato poudarja, da ni mogoče nikomur, ki se iskreno kesa, odtegniti božjega odpuščanja. Duhovnike spodbuja, naj ob soočenju z resnico spovedancem pokažejo na veličino božjega usmiljenja in jim pomagajo odkriti novo upanje za nadaljnjo življenjsko pot. V tem smislu lahko govorimo o liberalnosti svetega očeta, ki pa nikakor ni v odmiku od Jezusovega nauka, ampak ostaja zvest jedru evangeljskega sporočila, ki je prav v oznanilu božjega usmiljenja.

 
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu