Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

BEGUNCI

Veš, Evropa, svoj dolg (do svojih korenin)?

Veš, Evropa, svoj dolg (do svojih korenin)?

  • 31.08.2015 - 15:47
  • Napisal  Gašper Blažič

 


Na razpravo o krščanskih koreninah Evrope v preambuli evropske ustavne pogodbe smo že skoraj pozabili, kljub temu pa je v zadnjem času spet prišla na površje. Namreč, zaradi beguncev, ki pritiskajo na meje Evrope, se zdi, da so institucije Evropske unije padle s tečajev. Slovenci pa smo, kot že običajno, znova padli v kolektivno črno-belo histerijo.

Nič novega, bi lahko rekli. Nekje okoli leta 2000 je propagandni aparat Murgel odprl fronto proti ljubljanski civilni iniciativi, ki se je čutila ogrožena zaradi natrpanosti azilnega doma v Šiški (poleg stavbe LPP). Seveda tam ni šlo za klasične begunce, pač pa za tiste, ki so se odločili za ilegalen beg čez meje, pri tem pa so jih prestregli državni organi. In so bili seveda nameščeni v prehoden dom za tujce, v neustreznih razmerah (nekateri so spali celo v toaletnih prostorih). Nekateri so se prosto sprehajali po Ljubljani in večkrat tudi nepravilno prečkali sicer široko Celovško cesto. Nič čudnega, da se je nekaterih Ljubljančanov polotilo nelagodje. A ni minilo dolgo in že je »uradna« politika preko svojih glasil vrnila kontraudarec: ksenofobija! Kdor si drzne samo pisniti o tem, je ksenofob in pika! S tem so samooklicani borci proti nestrpnosti seveda zanetili nekakšno histerijo, ki je preprečila vsakršno razumno debato o tem, kako ustrezno poskrbeti za azilante in ilegalne imigrante. Seveda je bilo jasno, da je za to odgovorna predvsem država, toda še sreča, da smo imeli in še imamo tudi civilnodružbene institucije, ki se ukvarjajo z begunci. Denimo Jezuitska služba za begunce (oz. sedaj Jezuitsko združenje za begunce), ki jo je nekaj let vodil tudi nedavno umrli pater Marijan Šef.

Kar se begunstva tiče, imamo Slovenci že kar nekaj izkušenj, vsaj kar se tiče množičnega begunstva. V času prve svetovne vojne so Primorci bežali z območja soške fronte. V času druge svetovne vojne je precej beguncev s Štajerske odšlo v Srbijo, resda pod prisilo nemškega okupatorja. Leta 1945 je kolona beguncev v strahu pred komunističnimi revolucionarji krenila na pot preko Ljubelja na avstrijsko stran. Številni so bili prepričani, da je to le začasen umik in da se bodo lahko spet vrnili na svoje domove. Vendar se žal ta pričakovanja niso uresničila. Titova zlovešča napoved, izrečena na balkonu stavbe ljubljanske univerze, se je skoraj v celoti izpolnila – številne pripadnike protirevolucionarnih enot so Angleži vrnili v roke partizanom in so končali na moriščih po vsej Sloveniji, ostali begunci v Vetrinju, ki so imeli sicer organizirano izobraževanje, kulturno in versko dejavnost, pa so se nato preselili v druga taborišča in nazadnje v novo domovino, bodisi ZDA, Kanado, Avstralijo ali Argentino.

Ko se je konec osemdesetih let in v začetku devetdesetih začel bolj očiten konflikt med Slovenijo in JLA, so Avstrijci začeli pripravljati taborišča za begunce iz Slovenije. Že v začetku oktobra 1990, ko je prišlo do zasedbe štaba Teritorialne obrambe na Prežihovi v Ljubljani in je že kazalo, da bi se lahko začel oborožen spopad, so iz Avstrije prihajale novice, da je vse pripravljeno na sprejem prvih beguncev. Tako kot tudi vse mesece kasneje, vse do vojne za Slovenijo. Generali JLA so naivno pričakovalo, da bodo begunci s prestrašenim Kučanom in Janšo na čelu edina ovira za tanke, ki bodo hrumeli po cestah. Seveda so se zmotili. Tudi množičnega vala beguncev ni bilo, čeprav so se nekateri posamezniki res umaknili čez mejo. Kasneje, ko se je začela krvava ihta na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, pa so sledile drugačne slike. Zaradi etničnega čiščenja so si mnogi rešili golo življenje tako, da so zbežali. Največkrat niti ne z avtomobilom, saj je bila večina uničenih, za še vozne avtomobile pa goriva skoraj ni bilo ali pa je bilo zelo drago. Del beguncev je tedaj sprejela tudi Slovenija in jih namestila v begunske centre. Takrat to ni bila takšna težava, saj smo vedeli, od kod prihajajo, z njimi se je dalo sporazumeti v nam sorodnem jeziku.

Tokrat pa so razmere drugačne. Begunci prihajajo iz območij izven Evrope, kjer vojna traja že leta. Bogate arabske države so zanje zaprle meje, češ vaš cilj naj bo Evropa. In najverjetneje je ta pot tudi financirana. Velika večina beguncev je namreč muslimanov, z njihovim prihodom v Evropo pa bi se le-ta islamizirala. Prav to pa je cilj, ki ga želi ISIS doseči. Prav zato se je vnela razprava o tem, kaj storiti ob dejstvu, da se begunci, ki jih bomo spustili v Evropo, zagotovo ne bodo več vrnili v Afriko in Bližnji vzhod. Ostali bodo v Evropi, to je jasno. Tu se seveda odpre vprašanje krščanske etike. Ko gre za vprašanje begunstva, se beguncev pač ne sprašuje po veroizpovedi. Tudi številni zidovi na mejah in celo vojska tega ne morejo preprečiti, čeprav je mogoče razumeti skrb držav za lastno varnost. Obubožana Grčija namreč je tista članica EU, ki je pač najbližja Bližnjemu vzhodu, prav zato je tudi prva »pokasirala« množico beguncev.

Očitno smo res priče dvema »resnicama« o beguncih. Prva je »politično korektna« in se vsaj na prvi pogled zdi tudi dosledna krščanska, namreč da pri beguncih ne moremo in ne smemo delati razlik med muslimani in nemuslimani, kaj šele, da bi v svojo domovino spuščali le kristjane. A druga »resnica« je precej bolj kruta – režiserji islamizacije Evrope si namreč zadovoljno manejo roke. Tudi v ZDA molčijo. Kajti dokler bo ameriški administraciji poveljeval Obama (ki je, mimogrede, izvirno musliman!), ni mogoče pričakovati kakšne odločne ameriške akcije proti tistim, ki so z nasiljem začeli. Republikanec in zelo verjetno predsedniški kandidat Donald Trump je namreč pred časom pravilno napovedal, da bi divjanje džihadistov lahko ustavili tako, da bi naskočili njihove finančne (beri: naftne) pipice.

A za sedanjo krizo si je Evropa kriva predvsem sama. Ne samo zaradi »politično korektne« odločitve, da se zavoljo všečnosti vsem (beri: pripadnikom drugih verstev) odpove omembi krščanskih korenin. Ne samo zaradi napredujoče sekularizacije na vseh področjih. Pač pa predvsem zaradi svojega odnosa do življenja in dostojanstva človeka kot osebe od spočetja do smrti. Število usmrtitev nerojenih otrok nam ne more biti v čast in ponos. Že en sam takšen primer bi bil preveč! Toda ko v to greznico brezbrižnosti in vseenosti posegel kakšen krvav kalifat, ne bo pomagalo zaklinjanje, češ mi nismo (več) kristjani. Navsezadnje, kako se je že razpletla bitka proti muslimanskim osvajalcem pred stoletji pri Lepantu? In po čigavi zaslugi je takrat evropski David premagal Goljata?

Za zdaj nam ostane samo dvoje: spreobrnjenje in rožni venec v rokah. In molitev s srcem. In prav tu se skrivajo pozabljene korenine evropske civilizacije.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu