VEDNO NAŠA

Praznik, zapisan v srce

Ko bi bil kak evangelist ohranil vsaj kratko poročilo o Marijinem slovesu. Njeno v nebo vzetje v telesni postavi pa zdaj velja kot dogma. Cerkev na Njen največji praznik uvršča Lukov evangelij. V njem stopa mlado dekle čez hrib in dol k ostareli sorodnici, pri njej ostane precej časa in ji streže. Ne vemo, kako in s čim, ali pri peki ali pri kuhi ali na polju z rovačo. Sodeč po medsebojnem pozdravu, sta tudi kasneje pogosto strmeli v nebo. Mogoče celo v zamaknjenju? Da se dve ženski ne bi z očmi sporazumeli o svojem najbolj globokem doživetju!

Dve nosečnici. Ena že v letih nerodovitnosti, mladenka vsa prežarjena s stvariteljsko svetlobo Duha.

»Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.« Zdrava samozavest, bi rekli danes.

Kaj je bilo do zdaj na Zemlji že deklet, ki so rodile prvorojenca! Edino ona pa Odrešenika.

Vnebovzetje. Po fizikalnih zakonih si ga ne predstavlja več niti otrok z najbolj bujno fantazijo. O vnebohodu je vsaj zapisano, da se je Jezus učencem pred očmi dvignil v nebo, o Marijinem slovesu pa tak evangeljski molk.

Nekaj vemo vsaj o tem, da fizika nima povsod in v vsem zadnje besede. V hvaležnosti do verskega izročila in do razglabljanj teološke vede ostajamo pomirjeni in zazrti navzgor. Marijin Magnificat pa zaobjema vse.

Od kod, iz katerih globin je privrela hvalnica na usta nazareškemu dekletu potem, ko je že izrekla svoj DA in stoji zdaj pred ostarelo sorodnico, v obeh pa poskakuje ž/Življenje!

Je Hvalnica hipni navdih, je stara nezapisana molitev, so to drobci iz prastarih psalmov. Ne nanaša se samo na zasebni odnos do Najvišjega, dotika se družbenosti in dnevne sociale. Preseva jo vera v božje usmiljenje in pravičnost. Kakšen credo; ali je že zapisan v uvodu kake slavne listine o človekovih pravicah in dostojanstvu? 

Mogočne je vrgel s prestolov /…/, bogate je odpustil prazne. Povišal je nizke, lačne je napolnil z dobrotami.

Vznesena napoved, da jo bodo blagrovali vsi rodovi, se je uresničila, čeravno je kot Vnebovzete niti evangeliji ne omenjajo. Marijini spominski dnevi so nasuti po koledarjih, opevana je in upodabljana, čaščena na vseh celinah, moljena v svetiščih in na bojiščih, v zaporih in pod šotori, na preprogah in pod milim nebom. Molče, pojoč, jokaje, po kolenih okoli starega oltarja.

Vnebovzeta od Gospe Svete, iz Lesc, Primskovega, Zaplaza, Kokre, Olimja … Pomočnica z Rakovnika, Kraljica s Svete Gore, Udarjena iz Ljubnega, Od prikazanja iz Strunjana; ptujskogorska, brezjanska … Vedno najbolj naša. 

 Berta Golob